Quote:


Prometej ognja ni kradu za svoje namene, je bil izraz ene solidarnosti do nebogljne človeške ekistence naprot privligirane božanske. Ognja ni kradu, da bi ljudje postali bogovi, kot so si to razlagal bogovi, ki so ga zato kaznovali.

O upiranju kot negaciji umikanja sem že v prejšnjem postu govoru.

Skrivanje za titudom v  konkretni ekistenčni situaciji pa je ene vrste upor zoper sprijaznost z odsotnostjo iz javnega življenja, združen s  potrebo po  formulaciji enih stališč, mnenj  in sodb, ki jih v drugačnih okoliščinah sploh ne bi mogu formulirat (za šankom, doma, v javnih glasilih..).

Quote:


Razlika med vedenjem in verjetjem je v tem, da je vedenje 'nevtralno',  verjetje pa ma v seb eno duhovno globino, mora bit ne vrste zunanji odraz dobrega. V eni vsakadnji, z družbenomorlaninimi normami zakamuflirani moderni  eskistenci, je v bistvu samo eksperimentalno možno ugotovit, kaj naj bi blo dobro. Do dobrega prideš samo skoz en realtivizem: ker absulotnega dobrega ni, je samo manj slabo mogoče ugotovit le  medsebojni primerjavi. In tako v bistvu nikol neprideš do tega, v kar bi zares in dokončno lahko verjel, razen če ne prideš do tega, da je edino kar zareš lahko verjameš, ta relativizem (s katerim  se z bp-jem obkladava).

To je zlo naporna drža, zato post modern človk išče nazaj absolutno dobro, na kar bi se lahko v tem relativističnem svetu brez trdnih vrednot opru. Tle se odpre trg storitev, ki sega od raeljancev na koncu in  ved na  začetku zgodovine. Ponudbe so privlačne, nauki pa  notranje konsitentni in logični, da se jim skor po nebenih kriterijih eksperimantalne in na razumu utemeljene zanosti ne da oporekat.  Edin kriterij za izbiro je stopnja  tvoje potrebe po zlitju z absoltnim dobrim, kar je tud merilo trdnosti tvojega verjetja/vere. Če je tvoja potreba velika, si pripravljen sprejet vero v absoltno dobro, ki te nagradi z dobroto tud izven tvoje omejene eksitence. Kater razumen človek bi se tej ponudbi uprl?

Redko kdo, ampak moj problem in problem večine folka je ta  ujetost v zgodovinski kontekst  lastne eksitence, ki ga ne moreš kar ragzlasit za takega, ki bo s svojo vero kar vzpostvail  absolutno dobro. Nasprotno, ta zgodovinski kontekst te uči, da  se je na   to ponudbo dobrega kot strašno konjukturne dobrine obeslo en kup parazitov, ki svoje dobro izčrpavavajo iz tvoje vere v dobro in  te na tak način izčrpavajo v tvojem lastnem prizadevanjem za dosego dobrega.

Zgodovinski kontekst ni v bistvu nikol naklonjen brezpogojni realizaciji absolutnega  dobrega v vsakem delu ekistence, zato se je verjetju v samoudejanje  te iluzije boljš odrečt prej, preden te tok ne razjebe, da se zarad razočarnja tud na relativistični koncept dobrega ne moreš več opret.

Prizadevanje za dobro je absolutno legitimen cilj vsakega posameznika in prek njega celotne družbe, saj je človek družbenio bitje. Ampak znotraj konkretne eksitence je mogoče vero v dobro samo znotraj solidarnasti s konkretnimi sotrpini vzpostavt. Včasih si v svoji uporni eksitenci čist sam, včasih je je taka uporna celica družina, včasih vrstniška skupina, včasih razred, včasih narod... odvisno od osebnih in zgodovinskih okoliščin.  Solidranost znotraj konkretne  eksistence je  edina podlaga, na  kateri lahko kot človek svojo vero v  dobro centriraš. Tle ni nč relativnega, na ravni ekistence ni nč bolj vrednega. Če ne zmorem tega verjet,  to v bistvu pomen, da se nism zmožen več z nikomur solidalizirat.

Moje osebnostne in zgodovinske okoliščine so pač take, da se nagibam bolj na sizifosko kot na prometejevo stran, edino tle gor dobim včasih mal njegovega prosvetiteljskega, do trpčega človeštva solidarnega žara    

Mind, jest nism najdu nobene srednje, zmerne  in  zato  varne poti, ki bi mi prinašala varno ekistenco brez tenzij , v kateri sem obstal brez potrebe aktivnem delovanju. Je pa res, da ne počutm posebne  potrebe več po tem, da bi si tako pot trasiral na podlagi pozitivnih/negativnih izkušnenj, ki bi si jih pridobival na podlagi ustvarjanj/zapadanj  v ekstremne situacije.

Moj ideal  je kreirat okoliščine, ki bi mi  omogočale tako vrsto  delovaja, ki bi blo  podobno samoudejanjanju, ne pa naporno dokazovanje/sledenje nekomu/nečemu al pa  premagovanju nekoga/nečesa.  Take okoliščine si lahko ustvariš na več načinov, odvisno tud od tega, iz katere pozicije štartaš. Če še nis vpleten v socialne odnose, zarad katerih bi bli  od tebe neporedno odvisni drugi, pol maš na voljo tud  bolj asocialne variante: se samoomejiš znotraj okoliščin, ki jih lahko kreiraš tako, da delajo teb v prid. Za to je ponvad potrebna materialna askeza in socialna izolacija, ki ti da duhoven polet al pa angažiranje po materialnih dorinah in družbeni veljavi, ki ti zoža duhovne dimenzije. Bolj ko si skratka zožaš okoliščine, znotraj katerih si se namenu delovat, lažje jih skreiraš tako, da bodo same začele delat teb v prid. Mistiku se začnjo odpirat nesluten duhovna prostrastva in se zato odvezuje od vezanosti na  materilno danost in okoliščine,  materialistu pa se  bogastvo samokopiči obratno sorazmerno z odvezovanjem od duhovnih vrednot in načel. Najbolj jebeno je v bistvu jemat srednjo špuro, kjer moraš  za enak cilj (samuresničevanje) seb v prid kreirat  tako materialne kot duhovne okoliščine. Kar pa v bistvu ni tko zajeban, treba je seveda verjet v  harmonijo kot tist zakon, ki edin zagotavlja eksistenco.

Življenje je edin  živ dokaz, kako se  v kozmičnem smislu morajo vsi ekstremi  lepo sharmonizirat, da sploh vzklije, po mojem ni treba v kašno posebno transecednco po to potrdilo hodit. Sory, zmotu sem se:  moral bi   v transcedenco po tako potrdilo hodit, če si se kot človk v labirinte čutno/materilane danosti tko zaplezal, da se skoznje ne zmoreš več samoresničevat. In obratno, ker ekstremi so samo dualnost, koz katere lahko subjekt lahko harmonijo/enost razpoznava.

Harmonija je  proses, ni stanje. Je proces potovanja proti ekstremom al pa  upiranju potovanja proti ekstremom. Nemogoče je enkrat za vselej  opredelit, kaj je harmonija za posameznika in kako se mora skoz družbo odražat. Men je bliz antična opredelitev harmonije, ki jo je platon je platon slikovito orisal skoz štiri kardinalne vrline, ki jih je ponazoru s konjsko vprego: um je postavu za voznika voza, pogum usteza voljnemu konju v pregi, poželenje pa upornemu konju. Pravčnost kot četrta  kardilalna vrlina vlada, če vsi deli v pravi meri izpolnjujeo svojo nalogo.  Um v stanovskem  smislu predstavljajo  filozofi, njihova vladavina pa bi bla  aristokracija; pogumu odgovorja vojaški stan, njihova oblast pa bi se odražala v timokraciji; poželenje predstavlja prehranjevalni stan, njihova oblika vladavine pa je lahko ali oligarhija ali demokarcija ali tiranija.

Določen zgodovinski trenutek in tvoj osebnostni položaj v njem pač določata  tvoj čut za pravičnost, v skladu z njim pa si določaš eno predstvo/ideal  o harmonji, ki si ga želiš v seb in v okolici vzpostavt.

To je lahko zlo mukotrpen posu, zato se velik  folka rajš prepušča čredništvu,  ki se oblikuje iz izničevanja ekstremov. Živet v harmoniji pa zato ne pomen nujno, da si črednik: ker je družba  je pogosto večinsko 'zglajzana' proti katermu od ekstremov, zato harmonija, vzpostavljena v teb, lahko pomen tud družben odklon in takrat je treba s sotrpini v temu odklonu pač vztrjat, čeprav zgleda po siziofovsko/prometjsko brezupno, nikakor pa ni  nedejavno.          

Tole debato med nama, mind,  je v bistvu aryan sprovicirov, zato je prav, da svoj odnos do  prakticiranja ved bolj preciziram.

Harmonijo in  exstreme je treba po mojem razumet kompleksno, še posebej,   če govorimo v kontekstu človeške ekistence na naravni posmeznik-družba v vsem njunem pogovanju in prepletanju. Če je kulturni vozrec materilaizem, je duhovnost ekstrem in obratno. Če ti prevladujoč materialistični kulturni vzorec dojemaš kot extrem, se z vso vnemo svojo osebno harmonijo lotiš gradit na duhovnem ektrezmizmu. S tem si vzpostvu potrebno  osebno harmonijo, ki pa  se lahko vzdržuje le v  skrajni osebni  materialni askezi in socialni izoliranosti, ki sta  v družbi večinsko razumljena kot ekstrem.

Praviloma je brezmerno bogatenje prav tako razumljeno kot ekstrem, ker zanemarja etično komponento in predpostvalja izkoriščanje oz. porabo omejenih virov. Hkarti pa oba ekstrema lahko služita kot motivacijski dejavnik za osebno dejavnost  posameznika, odvisno pač od konkretnega zgodovinskega trenutka. Trenutno zgodovinsko nihalo tega dulizma nahaja na materialističnem polu, čeprav je že doživel svojo skrajno amplitudo in se vrača proti duhovnemu polu. To pomen, da so družbene okoliščine še vedno bolj naklonjene smorealizaciji znotraj materialne sfere, a  se te okoliščine relativno poslabšujejo. Ob tem reativnem slabšanju in dejstvu,  da je splošno ravnotežje  itak porušeno, je  duhovnost aryanovega tipa ena konkretna opcija, ki nas na to duhovno  opozarja in nas zato vsaj nekatere  privlač in vabi vsaj k solidariziranju z njimi. Ta solidarnost  do prakticiranja duhovnosti tako radikalnega tipa se kaže skoz toleranco in skoz solidarno zagotavljanje sicer skromne  materialne ekistence, čeprav so se prav razlagalci ved dokaj dobro tud materialno vključili v zahodno matrializirano družbo in zato tud na področju duhovnosti nauk al pa vsaj/razlagi precej prilagodl, da ne rečem kompromitiral.

Kva pa vem, kje se svojo osebno harmonijo jest. Po moje ni to, da se ne bi upal it ene od materialnosti kao osvobojene duhovnosti, ampak nekak ni v mojmu kontekstu, da bi si svojo eksitenco utemljeval na tovrstni družneni  solidarnosti al pa totalni aksezi. Se mi enostavnio zdi, da  za vzpostavljanje  torstne osebne  harmonije rabu en zlo močno  brco v rit iz trnove   materialne doline, da bi se tud  njene blagodeti   zmogu kompenzirat s slavljenjem  duhovne enosti z bogom in stvarstvom. Jest tega nism zmožn nardit, ensostavno ne čutm dost velike potrebe, ampak se mi zdi čist legitmna opcija in po svoje privoščm vsakmu, če mu to rata.

Se pa zarad tega pomanjkanja duhovnega naboja  nimam za nič manj človeka v eksitencialnem smislu, ker znotraj človeškega življenja  smo vsi zmeram le to, kar nismo, neglede na to, po katerih  poteh k temu hodmo. Tle jest ne priznam neobene hierahije, edin kriterij dobrega/višjega je solidarnost na poti.        

Da nadaljujem. Se je res za zamislt: a sem  jest preeksitiral zadnjih 20 let dokaj harmoničnega in s tem tud polnega lajfa po zaslugi mojga materializma, utemljenega na racionalizmu;  a ni boljš,  da si  priznam, da je blo vse to bolj zasluga ženinga idealizma, utemeljenega na iracionalizmu. Se nima smisla upirat, priznej si stari,  da so  tvojih temeljev ni pokril le  prah, ampak da so se tvoje korenine posušle, si začel vitalne sokove iz  ženih  črpat pa skoz njene pore dihat. Skratka, stari, odzemljen si, odklop se svoje iz svoje eksistencilane ujetosti v materio in racio, daj duhu duška....

Evo stari se zaganja k norc, da bi vzletu, a ga nekaj kar naprej k zemlji vleče. Jebiga, stari ma zgleda še zmeraj svoje temelje: bolj suhe sicer, a žilave. Se ne da kar tko na izy prek drugega od sebe odklopit,  je treba pogledat, kaj se bi se dalo z lastnimi temelji nardit.

Sem zasadu lopato in odkril čudo: ni nujno, da eksitencilaizem, na katerga sem prirašačen, črpa sokove  le iz materije, ampak existira lahko  pravzprav iz nule/praznine. Kako se je mogl zgodit, da sem jest to spregledov? Al pa, madona, kaj pa če sem ves cajt to v bistvu vedu al pa pa vsaj slutu, pa tega nism bil pripravljen verjet, ker sem navajen verjet samo tistmu, kar se da oprijet? Saj kako sem se pa lahko  sploh z ženo  solidaliziral, če je bla ideološko že od samga začetka prot men  in če bi  šlo za to, kdo bo koga?  

Ok, z dokazi na dan!

Včeraj sem po dolgmu cajtu spet vzel v roke ericha fromma, tokrat knjigo v srbohravščini, ki je zarad svojga ezotričnega naslova v svojih prejšnjih cajtih nism še nikol, čeprav sem tega avtorja že v vseh jezikih po dolgem in počez prebral. Knjigi je naslov zen budizam i psihoanaliza  s podnaslovom zen i zapadna misao. Fromm v njem soavtorjem knjige, japonskim strokovnjam za zen budizem d.t. suzkijem in avtorjem knjige esej o zen budizmu (izšla je že leta 1927),  že v uvodu ugotavlja:

Čas pojavitve eseja o Zen-budizmu  in hitrega uspeha v zahodnem svetu sovpada s pojavom ekistencialistične filozofije v  Evropi, posebej z osnovnimi deli  Heideggerja in Jaspersa. Ta dva filozofa šele  v zadnjem času, na svoje stare dni (knjiga zen budizem in psihoanaliza je izšla konec 60-let, tko da sta seveda oba filozofa, ki sta bila sartrova in camusova sodobnika, postala znana v tem času in sta zdaj že mrtva), ozaveščata to naključno povezanost (koincidencijo)
z vzhodno filozofijo, posebno tisto budističnega izvora. Znano je, da so Heideggru interes  za zen vzbujali njegovi japonski učenci. Ko je neposredno  zvedel za Suzkukijeva dela,  je Heidegger izjavil: "Če pravilno razumem, je to isto kot jaz hočem povedat v svojih spisih." - Japers je svoje koncepte univerazalistične  filozofije odprtih horizontov bistveno razširilna istovrstno problematiko  vzhodnih kultur šele v delu Die grossen Philosophen leta 1957....
Osrednja skupna tema današnje eksistencialistične filozofije in budizma je v tej izpraznjenosti ali praznosti (ništetnosti) esitence, v njeni neposredni psihični  danosti.  Ta nauk o praznini ( sunyata), je v zaćetku našega štetja razdelal Nadarđuma na principih  dialektične kritike spoznanjskih kategorij z idealističnega stališča in s tem utemeljil nadaljni razvoj mahayana filozofije  v Indiji in daleč izven v kulturnem svetu Daljnega vzhoda (o njem piše tudi jaspers v svoji knjigi)...

Tko,  da niti ni čudno, da sem se pustu presenetit budističnim izvorom eksitencilaizma, tko kot se jim je   na svoja stara let pustu presnetit  tud nesojeni  utemelejitelj nejvove zahodnjške verzije heidegger.

Tko da tud ni čudno, zakaj se je men  kot materialistu ekistenca na podlagi praznine/duhovnost tko privlačna pa bliz: sem jo v bistvu prakticiral, samo vedu nism, da jo prakticiram, zato tudji tud nism mogu verjet.

Tko da zdaj sta vedenja in vejetje končn  prišla skup. To je vsaj zame kot eno razodetje principa, na katermu sem živu. Se v bistvu ne spremeni nč, ampak dobr dane spoznanje, da ma tistu, na čemer utemelujem  svoj življenje,  tud svoje korenine.  

Da sem v tem smsilu avtentičen in da mi  bo treba  stara leta prestajat z eno zavestjo, da sem v bistvu parazit.

Mind pa bp,  tole sta mi za aryanom nekak pomagala razčistit. Ne vem, klok to  lahko vama prav pride, sicer pa še nism reku zadnje besede. Upam da jim bom čim večim od slej naprej tud verjel, tko da bo vam laže verjet men.                

Quote:
 

Aha, vidim kaj te bega.

Prvič, jest sem bil zmerom obremenjn s tem, da je osnova za existenca materialnost,  da  materialnost ekistenco prdepostostvlja in jo zagotavlja. Duhovnost v najširšem smislu je iz materilanosti izvedena in sicer lahko vpliva nazaj na materialnost, ampak je tle zarad materialnosti. Obremenjenost s pojmovanjem materialne baze kot temelja  družnene nadstavbe po marxu pač, ki se je pokrivala z mojo osebno vlogo enega razvajenega adolescenta, ki je odraščal v času socialističnega potrošniškega booma v sedemdesetih. Skratka, greš se neke ideje, če in dokler  te odzad fotr cola in če te čaka najmanj bajta, če boš spravu skoz vsaj sredno šolo. Se ti zdi, da doma med tastrima sicer marsikaj ne klapa, ampak te podkupjo, da se ne poglabljaš, ti pa začneš kar nekaj fatazirat, ker se lahko špogaš.

Men se je zgodl tole: zalubu sem se v deklco, ki ni mela nč, pa tud hotla ni od mene nč za ceno, ki bi jo morala za ceno svobode oz.   materilne odvisnosti od mojga tastarga (življenje v njegovi  bajti) in posredno tud mene  ona plačevat. Sem se znajdu pred dejstvom fotr (bajta, materilanost, malomeščanstvo) al pa ona (ljubezen brez vsega). Sem se odloću zanjo, ostal brez vsega  in zato imel zmeraj občutek, da sem se ji nekak podredu. Tko da okrog materilanih temeljev sem hitr vidu da jih v skladu sta takim  konceptom, na katerem je bla utemljena  najina zveza, nikol ne bo. O teh peripetijah sem tud tle dost pisov, zadnjič v enem topiku, ki ga je arska odprla. Sem se na to težko navadu, me je zmeraj moril, da bomo jutr na cest brez vsega, da je teba imet eno 'rezervo', če ne  bom moral okrog fehtart pa tko... Po drug stran sem se pa začel privajat na to, da je vse stvar  čiste psihe. Če je skupnost utemljena na ljubezni, torej čisti psihični sili, je živ bog ne more razjebat, materialna stiska pa še najmanj. Ker je v bistvu nikol ni, ker je sam niti ne vidiš, tud če si na 2x2 metra, če je luxuz imet 20 let starga amija... Se ne tud ne pustiš na račun materialne eksitence nobenmu podrejat, se lahko lotevaš neverjetnih projektov, ki  te ne sesujejo tud če se materilano sfižjo... Ugotoviš, da otrok v bistvu ne rab skor  nč drugega kot ljubezen, da je tista barbika pa lego kocke pa kar je še tega nekaj vredno samo v kontekstu ljubezni in da se na račun nikakor ne sme ljubezni zastavit, da bi do teh dobrin pršov...

Tko da ti iracionalni principi ničesar ne razkrajajo, ker če ničesar nimaš, pol v bistvi ničesar tud ne razkrajaš (ok, prznam, men so razkralaj iluzije, da nekaj imam). Začneš zaupat pa verjet, da se na teh  iracionalnih principih da  tud materialno (pre)živet: se zmerom kje kašna rešitu njade, se zmeraj kje kaj opdre, če v te pricipe verjameš. Samo ti pricipi delujejo le, če jih zmeraj sprot utrjuješ, so izmuzljivi kot psiha sama, se jih ne da zafiksirat v materialnost pa pol iz njih nazaj varnost črpat. To so moji tastrai počel, pa se jim je kljub  zmeraj vse sprot sesipal, pa še mene so s to svojo obsesijo z materialnostjo globok zakodiral.

Tko, mind, ne vem kje si na  svoji življenski poti ti, jest sm svoj radikaln rez od vladavine materialnosti nad mano že zdavnaj potegnu, le da si tega dolg cjata nism upal priznat. Zdaj sva z njo na ti, dons mam več, jutr manj,  če je dobra volja se zmeraj kaj najde, kaj bi se človek s tem obremenjeval. Mogoče ti reza ne rabiš, mogoče loh greš z njo brez reza na ti.

Hvala za dobre namene, bp, sem zmeraj slutu, da se nama korenine iz iste podtalnice napajajo.

Jest   zarad takih in podobnih  spoznanj  po moje svojih prakticiranj tukajšnosti in zdajšnosti ne bom dost spreminjal, bi mi pa seveda  pasal, če bi se še kakšnega bremena, ki ga tukaj pa zdaj brez veze s sabo vlačim,  lahko brez slabe vesti znebu.