Quote:ja. in tud vsi filozofski koncepti, ki jih pridobijo skozi ta nepopolna cutila in ostale napake posledicno niso zanesljivi in absolutno koristni. so pa lahko relativno.
Zanimivo, da so prav racionalisti, ki jih mam jest kot njihov neposredni ideološki dedič, najbolj v želodcu, zgradil svojo filozofski koncet prav na zavedanju/priznavanju nezanesljivosti čutov, dvomu in relativzmu.
Descartes je najbolj znan ravno po ugotovitvi, da nam čutno zaznavanje posreduje le subjektivne in nejasne vtise o zunanjem svetu, da nam ne nudijo dejanskega posnetka stvarnosti. V iskanju absoltne renice je podvomil prav v vse, le v to, da dvomi, ni mogu več dvomit. Resničnost stavka 'mislim torej sem' je bla zanj tko zanesljiva in razvidna, da jo še tako nore domneve skeptikov niso mogle omajat, zato jo je sprejel za prvo načelo svoje filozofije. Samozavedanje subjekta je bla zanj podlaga, na katerem je začel gradit 'zunanji svet, ki ga je prej z dvomom uniču. Subjektivni jaz, ki mu je ostal kot izid dvoma, je označu kot res cognitas (mislečo stvar, v katero spadajo duh, duša razum in um), ki dvomi, spoznava, potrjuje, zanikuje, hoče noče, ki si predstavlja in čuti. Njegovo nasprotje je res extensa, zunanji svet, ki ima razprostranost, ki se giblje, ima obliko, velikost, število, mesto in čas. Te zunanje lastnosti lahko dojemamo le kavlitativno in matematično (z razumom) ali pa kvalitativno-čutno (z domišljijo). Deskartes kot začetnik racionalizma je svojo filozofijo gradil na ostrem dualizmu med res cognitas in res extensia, svet je razstavu na popolnoma ločeni področji raprostrtih teles in čistih misli. Fizikalni svet je razduhovil in ga postvail pod oblast naravnih zakonov, kar je povzročilo cvetoče narovoslovje, a s tem tud osvobodil duha. Ta pa do svojega drugega pola ni smel ostat indifrerenten, saj je njegova osnovna naloga, da presoja in sodi in da človeku zagotavlja življensko harmonijo med obema poloma. Resnično je lahko samo to, kar dojamemo logično in racionalno, za koristnost sistema pa za vsak slučaj še jamči konstrukcija dobrega boga, ki je neustvarjena in popolna substanca zunaj tega dualizma.
Me preseneča, da so začetniki racionalizma kljub slavljenju razuma predpostavljal božji nadzor nad razcepljenim subjektom. Ta nadzor je pa kmalu začel popušščat, tako john locke petdest let za dsecartom božja pravila izenaču z moralnimi državljanskimi in filozofskimi pravili. Locke je zrelativiziral tud 'urojensot' duha/idej, ko je človeka razglasu za nepopisan list (taublo raso), tko da se po njegovem duh pasivno obnaša do predstav, ki se porajajo iz dražjajev, ki izhajajo iz predmeta. Duh se aktivira se šele, ko s primerjanjem, razdruževanjem, povezovanjem inn abstarhiranjem ustvarja kompleksne ideje. Duh nima pri vseh mislih nobenga nepsrednega predmeta, le lastne ideje. Spoznanje pa lokcku ni nič drugega zaznavanje zveze (ujemanje/neujemanje/nasprotje) med idejami. Resnica se po locku nanaša le še na stavke, trdne zanesljivosti vedenja na večini področjih ni, dejansko življenje je tako utemeljeno le še na verjetnosti, vedenje duha pa omejeno na prepričanje, strinjanje ali mnenje.
Človek tako postane bitje, ki se pri doseganju katerega koli cilja (posebno lastne sreče) lahko ravna le po vedenju kot ga določa razum, ki no določen z ničemer, razen s samim sabo.
Pa mu zaupaj, če si upaš
Home
Pages: 
