Miska
|
Še moje mnenje o jezi:
Jeza zame definitivno je čustvo. In to negativno. Ker je bilo o tem veliko napisanega in ker znajo drugi to tudi bolje razložiti od mene, dodajam dva prispevka na to temo, s katerima se strinjam:
»Ponavadi ljudje dobro opravljamo stvari, ki jih radi počnemo, jih naredimo s srcem, nam prinašajo srečo in izpolnjenost in imajo za nas nek smisel. Ključnega pomena pri tem je, da v takšnem primeru podzavestno gojimo pozitivna čustva, ki nam omogočajo izkoriščati lastni človekov potencial v optimalni meri.
Raziskave so pokazale, da v primeru, ko ljudje gojimo pozitivna čustva, katerih osnovo predstavlja ljubezen (oz. imamo nekaj ali nekoga radi), to blagodejno vpliva na naše zdravje, intelektualne sposobnosti, inovativnost, ustvarjalnost, ipd. To pomeni, da pozitivna čustva omogočajo, da ljudje izkoriščamo naš potencial v optimalni meri.
Raziskave so pokazale, da v primeru gojenja negativnih čustev, kot so na primer jeza, sovraštvo, škodoželjnost, strah, zavist, ipd., za razliko od pozitivnih čustev, ta povzročajo, da se v telesu sproščajo kemične snovi, ki škodujejo našemu zdravju, onemogočajo, da bi funkcije v naših možganih potekale nemoteno, ipd., kar pomeni, da negativna čustva onemogočajo, da bi ljudje optimalno izkoristili ves svoj potencial.«
Pa še tale: »Z jezo se človek odziva na prepovedi in omejevanje. Če nas usmeri na težavo in pospeši njeno odpravljanje, je celo koristna. Najpogosteje pa je škodljiva, saj jezen človek zoži vse svoje delovanje v zamero proti nekomu drugemu. S tem postane nedojemljiv in slep za dogajanje okrog sebe pa tudi za svoje notranje potrebe in njihovo zadovoljevanje. Jeza nastaja zunaj zavesti. Njenih vzrokov človek največkrat sploh ne pozna in stresa jezo na popolnoma nedolžne ljudi in stvari, njegova dejanja pa zato ne vodijo do rešitev. Pogosto je jeza zanj krinka, s katero prikriva strahove, ki jih noče priznati niti samemu sebi, kaj šele drugim. Jezo je mogoče res obvladati le z odpravljanjem lastnih strahov. Če jo človek zgolj zapira vase, povzroča stalne notranje napetosti pa tudi občasne neprijetne in nepredvidljive eksplozije.
Jeza povzroči razbijanje srca, glavobol, bolečine v želodcu, vratu in prsih. Zaradi nje je človek pogosto v stresu, posledica tega pa so zvišan krvni tlak, kardiovaskularne bolezni in padec splošne telesne odpornosti.«
Kdaj je po mojem mnenju jeza torej koristna in kdaj ni: Koristna je takrat, ko jo začutimo, ko na podlagi nje lahko nekaj ugotovimo o sebi in se usmerimo v reševanje problema. In dokler to jezo prepoznavamo v sebi, vzroke jeze poskušamo najti v sebi in posledice jeze ne usmerjamo v nekoga drugega, je vse OK. Ker se močno strinjam tudi s tem, da moramo vsa čustva nekako spraviti iz sebe (NIKAKOR tlačiti in zadrževati v sebi), je treba torej tudi jezo na nek način spraviti ven. In tukaj nastopi razlika. Med tem, v koga ali kaj usmerimo svojo jezo.
Kajti pod vplivom jeze lahko zelo hitro izgubimo kontrolo in prizadenemo. Predvsem sočloveka. Vprašanje pa je, ali je sploh on tisti, ki je v nas sprožil jezo. Po mojem mnenju ne. Bil nam je samo ogledalo, na podlagi katerega smo mi sami začutili jezo in je torej problem v nas in ne v njem. In zato ne vidim razloga, da bi z našim problemom obremenjevali koga drugega. To je naš problem, ta problem moramo rešiti mi sami in ne, da jezo stresemo na nekoga in ga s tem prizadenemo.
Bi pa rekla, da je spet odvisno od odnosa, ki ga imamo z nekom. Nekdo, ki nam je zelo blizu, kar pomeni, da nas zelo dobro pozna in tudi mi zelo dobro poznamo njega, bo morda zmogel našo jezo, če jo stresemo na njega, vzeti takšno, kot je: da nam je bil torej samo ogledalo in da smo v bistvu sami v sebi naleteli na nek problem, ki ga moramo rešiti sami. Da je ta jeza, ki smo jo stresli na njega, samo odraz neke naše reakcije, ki pa ni v nobeni povezavi z njim. In da te jeze, ki jo stresemo na njega, ne bo vzel osebno. Sicer se mi zdi, da je to zelo težko in da človek potrebuje ogromno neke notranje moči, da to zmore. Ponavadi smo prehitro prizadeti. V vseh ostalih primerih z izbruhom jeze prizadenemo sočloveka.
In moj zaključek? Priznati si jezo, pogledati sam vase, kaj in zakaj je to jezo sprožilo in sam pri sebi ukrepati. Kakor pač znamo in zmoremo. Predvsem pa paziti na to, da svoje jeze ne stresamo po nepotrebnem naokoli in s tem po nepotrebnem prehitro prizadenemo sočloveka.
Toliko zaenkrat. Glavne misli o jezi, ki se mi jih je zdelo smiselno izpostaviti. Ostalo pa bo dala še debata.
m.
|