Devi,
dovoli mi povedati še moje mnenje, ki seveda izhaja iz vzorcev preteklosti, po moje tako ali tako večina vsega, kar smo, dokler se ne soočimo s tem in tega presežemo, izhaja ravno iz tega.
Tole, kar si napisala:
Devi wrote on 24.06.2002 at 11:20:40:V nekem obdobju sem zivela v precej agresivnem okolju in nekaj te agresije je padlo tudi na mene. Nekako nisem nasla nacina, da tega ne sprejmem in da se postavim nazaj. Predvidevam, da sem si takrat rekla, da nikoli ne bom agresivna.
To obdobje se verjetno nanaša na tvoje otroštvo. Ali je bil oče tak, ali mama. Ponavadi so očetje tisti, ki so agresivni, ni pa seveda to nujno. Kakorkoli, mala punčka nikoli ni mogla izraziti svojega mnenja, ker jo je vedno dobila po »buči«, zato se je raje umaknila. In verjetno je malo punčko to bolelo, ker je to doživljala s strani ljubljene osebe, zato pa tudi nisi našla načina, kako se postaviti nazaj. In to je ostalo v tvoji podzavesti tudi danes, kar si povedala s temle:
Devi wrote on 24.06.2002 at 22:56:45:ja, saj sem sposobna zagovarjat svoja stalisca in jih tudi imam, se tudi trudim, da jih jasno izrazam, vsaj upam. Problem nastane, ko zacutim nestrpnost na drugi strani, kopicenje custev, ki se mi zdi, da samo cakajo na izbruh, jasno na mene
Ker takrat vstane iz tvoje podzavesti mala punčka in ti reče: ja, spet bo bolelo. Tako, kot je bolelo takrat, ko sem bila majhna. Ker me oče/mama nista objela in pokazala svoje ljubezni, ampak sta odreagirala agresivno. In mala punčka v tebi doseže, da odreagiraš tako, kot si odreagirala takrat. Da torej ne najdeš načina, kako odreagirati.
Kako naprej? Hja, meni se obnese tako, da se vsakega trenutka poskusim čimbolj zavedeti. Konkretno? Glej, če se ti danes zgodi, da se znajdeš v takem trenutku, ga moraš najprej prepoznati. V tistem trenutku, ne potem, ko je trenutek že mimo in razmišljaš o njem, kako se spet nisi uspela postaviti zase. Prepoznati je treba trenutek takrat, ko se dogaja.
Druga stvar, ki jo moraš vedeti je to, kako pa želiš odreagirati. Ali se odločiš, da boš na agresijo odreagirala z agresijo, kar po mojem mnenju ni dobro. Saj veš – kakor deluješ, tako se ti vrača, lahko pa izbereš drug način reagiranja, jaz bi se recimo odločila za to, da svoje mnenje mirno, ampak z odločnim glasom povem nazaj.
In zdaj pride akcija. Pride tak trenutek in ti ga prepoznaš. Takrat si rečeš: hej, Devi. To je tisti trenutek. Tisti trenutek, ki sem ga doživljala takrat, ko sem bila majhna punčka. Ampak tisto je preteklost in če je bolelo v preteklosti, ni nujno, da boli tudi sedaj. Ne stoji pred menoj oče/mama ali tisti pač, od katerega si doživljala agresijo v preteklost, ampak stoji pred menoj nekdo drug, ki je sicer agresiven, ni pa to potrebno povezati z bolečino, ki jo je doživljala mala punčka. In takrat zavestno odreagiraš tako, kot si si zamislila danes.
In mislim, da je bil bp tisti, ki je rekel, da bo treba poskusiti enkrat, pa drugič, pa tretjič, pa stotič, če bo potrebno. Ampak bolj, ko boš vztrajala, več napak, ko boš naredila – slej ko prej ti bo to prišlo v podzavest in potem ti bo ne treba več misliti. Tako boš odreagirala podzavestno. In presegla vzorec preteklosti.
Ne vem. Takole je moje mnenje in tako delam jaz. In sem uspešna. Včasih. Pa spet falim, pa mi spet uspe. Ampak na napakah se učimo in jih je treba sprejeti. Veš, da je pot. In veš, da je cilj.
Je pa tole spet samo moje mnenje. In prav lahko, da se motim.
Srečno, Devi!
M.