:::devi je to napisala v:::
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=svetovalnica;action=display;num=1...

Da naredimo eno resno otvoritev tele svetovalnice, bom jaz odprla en problem, ki me muci te dneve in je se tolko zmeden v meni, da ne vidim bistva. Mogoce ga boste vi, ce ste se kdaj ukvarjali s cim podobnim.
Gre za mojo nezmoznost agresije ali pa jo samo jaz tako dozivljam.
V nekem obdobju sem zivela v precej agresivnem okolju in nekaj te agresije je padlo tudi na mene. Nekako nisem nasla nacina, da tega ne sprejmem in da se postavim nazaj. Predvidevam, da sem si takrat rekla, da nikoli ne bom agresivna. Zdaj sem se sposobna kvecjemu razjokat, ce me kdo nadere, siknit ven kaj hudobnega, pograbi me totalen strah in se samo zaprem in umaknem, nikakor pa se nisem sposobna postavit za sebe, zato se okolij, kjer bi si morala izborit svoj prostor, izogibam. Opazila sem, da odklanjam tudi vsako tekmovalnost, saj si ne morem dovolit, da bi bila boljsa od drugih, ker bi lahko to koga prizadelo. Nimam zdravega pogleda na to. Hkrati pa mi je se kako pomembno, da se izkazem in da sem pohvaljena. Se pravi da gre z dvojnost v meni, kjer si zelim upeha, hkrati pa si ga ne privoscim, ceprav ga drugim vedno. Se mi zdi, da se s takim pogledom ne pride nikamor.
Cel smorn tole.
Ima kdo kako idejo, kje naj zacnem to spreminjat?

A bi tole preimenovali v beg pred agresivnostjo, ker mislim, da devi ne tezi ravno to, da je premalo agresivna do ljudi, s katerimi zivi?

Mogoce sem povrsno bral ta forum, ampak mislim, da  dokaj jasno poves svoje stalisce in ga tudi zagovarjas. Torej v situacijah, ko ljudje ne izrazajo svojih stalisc in interesov na agresiven nacin, funkcioniras cisto OK.

Problemi se morda pojavijo v situacijah, ko kdo drug nasproti tebi nastopi ali bi lahko nastopil agresivno?

V tem primeru si lahko naredis nacrt, cilj, program, kaj bos storila, v taksni situaciji in se potem zavestno trudis, da ga izpeljes. Prvic morda sploh ne bo slo. Drugic reakcija ne bo cisto primerna, tretjic bos sama odreagirala prevec agresivno in se takoj nato prevec umaknila, mogoce pa bo cetrtic ali petic ze bolje.
Ta petdesetic se mogoce niti ne bo treba vec zavestno trudit.

Huje se mi zdi, da se izogibas razlicnim vsakdanjim situacijam. Se bojim, da si postavila mocno povezavo med tem, da ce poskusis uveljaviti sebe, potem lahko z veliko gotovostjo pricakujes nazaj mocno agresivno reakcijo. Lahko ima pa to tudi kak cisto drug vzrok, o tem lahko bolje sodis sama.

Impulza, da bi se borila, ti se ni uspelo potlaciti, kar je v redu. Vsaj bleknes kaksno grdobijo, ali pa se zaradi tega zjoces. To je po mojem celo pozitivno, dosti bolj, kot ce se skrijes pred zivljenjem in svetom.

Normalno ljudje, ce se nam zgodi, da nas kdo brezveze nadere ali sicer brez potrebe nastopi agresivno, reagiramo jezno (tisti pametnejsi od mene znajo to jezo preoblikovati v humor). Z jezo pokazemo, da njegov nastop ni bil niti najmanj primeren. V primeru, da je realna razlika v moci prevelika ali strah prevelik tisto jezo prav na debelo pogoltnemo in ta se potem nabira in zgoscuje in destilira v gnev.

Gnev pa je tako mocno custvo, da lahko izravna marsikatero razliko v moci, ce se enkrat kljub vsem barieram in pregradam uspe izraziti.

Ce ne bi slo z zavestnim trudom, bi lahko poskusila pobrskat, kdo ali kaj v tvojem (prejsnjem) okolju je tisti, zaradi katerega se bojis reagirati situaciji primerno. Mogoce se moras neposredno soociti z njim, mogoce bo dovolj ze simbolen obracun.

Pojma nimam. Lahko ti povem samo to, da ni slabih custev. Jeza in gnev nista slabi ali negativni ali crni custvi. Lahko sta samo neprimerni v posameznih situacijah. Lahko pa sta v drugi situaciji vec kot primerni, celo potrebni, da se prepreci ponavljanje nekaterih zate zelo skodljivih vzorcev.

lp bp

Quote:

to zadnje mi je zlo zanimivo, celo ušeč

z lahkoto preimenujemo thread

družina praviš ...

Devi!

Kot sem lahko razbral gre za druzinski stran s strani partnerja, tasce, ali nekoga pac s katerim delis streho nad glavo. Upam da se ne motim.
Ves, mnogo nas, med rugim tudi posamezniki na forumu imamo "rafalno" preteklost.  
Primerjame moje rafale, rafale, ki sem jih dozivel s strani bivse zene in potem  tebe oziroma tvojo prosnjo za pomoc.
Po moje si moras pomagati sama, mi ti lahko svetujemo, ti pa potem izluscis najboljse orodje za "rafalno projekcijo". Samo podatki so malo pomankljivi, da bi lahko kdorkoli tu med nami dodobra dal kakrsen koli odgovor.  Vsi lahko recemo tako in tako, samo nekateri pa si lahko predstavljajo kaksen je rafalisticen odraz druzine.  Grozen.

Andres

Devi wrote on 25.06.2002 at 19:03:53:


Devi!
Bravo. Ravnokar si uveljavila svojo osebnost. Postavila si mejo.

Devi,
dovoli mi povedati še moje mnenje, ki seveda izhaja iz vzorcev preteklosti, po moje tako ali tako večina vsega, kar smo, dokler se ne soočimo s tem in tega presežemo, izhaja ravno iz tega.

Tole, kar si napisala:
Devi wrote on 24.06.2002 at 11:20:40:

To obdobje se verjetno nanaša na tvoje otroštvo. Ali je bil oče tak, ali mama. Ponavadi so očetje tisti, ki so agresivni, ni pa seveda to nujno. Kakorkoli, mala punčka nikoli ni mogla izraziti svojega mnenja, ker jo je vedno dobila po »buči«, zato se je raje umaknila. In verjetno je malo punčko to bolelo, ker je to doživljala s strani ljubljene osebe, zato pa tudi nisi našla načina, kako se postaviti nazaj. In to je ostalo v tvoji podzavesti tudi danes, kar si povedala s temle:

Devi wrote on 24.06.2002 at 22:56:45:

Ker takrat vstane iz tvoje podzavesti mala punčka in ti reče: ja, spet bo bolelo. Tako, kot je bolelo takrat, ko sem bila majhna. Ker me oče/mama nista objela in pokazala svoje ljubezni, ampak sta odreagirala agresivno. In mala punčka v tebi doseže, da odreagiraš tako, kot si odreagirala takrat. Da torej ne najdeš načina, kako odreagirati.

Kako naprej? Hja, meni se obnese tako, da se vsakega trenutka poskusim čimbolj zavedeti. Konkretno? Glej, če se ti danes zgodi, da se znajdeš v takem trenutku, ga moraš najprej prepoznati. V tistem trenutku, ne potem, ko je trenutek že mimo in razmišljaš o njem, kako se spet nisi uspela postaviti zase. Prepoznati je treba trenutek takrat, ko se dogaja.

Druga stvar, ki jo moraš vedeti je to, kako pa želiš odreagirati. Ali se odločiš, da boš na agresijo odreagirala z agresijo, kar po mojem mnenju ni dobro. Saj veš – kakor deluješ, tako se ti vrača, lahko pa izbereš drug način reagiranja, jaz bi se recimo odločila za to, da svoje mnenje mirno, ampak z odločnim glasom povem nazaj.

In zdaj pride akcija. Pride tak trenutek in ti ga prepoznaš. Takrat si rečeš: hej, Devi. To je tisti trenutek. Tisti trenutek, ki sem ga doživljala takrat, ko sem bila majhna punčka. Ampak tisto je preteklost in če je bolelo v preteklosti, ni nujno, da boli tudi sedaj. Ne stoji pred menoj oče/mama ali tisti pač, od katerega si doživljala agresijo v preteklost, ampak stoji pred menoj nekdo drug, ki je sicer agresiven, ni pa to potrebno povezati z bolečino, ki jo je doživljala mala punčka. In takrat zavestno odreagiraš tako, kot si si zamislila danes.

In mislim, da je bil bp tisti, ki je rekel, da bo treba poskusiti enkrat, pa drugič, pa tretjič, pa stotič, če bo potrebno. Ampak bolj, ko boš vztrajala, več napak, ko boš naredila – slej ko prej ti bo to prišlo v podzavest in potem ti bo ne treba več misliti. Tako boš odreagirala podzavestno. In presegla vzorec preteklosti.

Ne vem. Takole je moje mnenje in tako delam jaz. In sem uspešna. Včasih. Pa spet falim, pa mi spet uspe. Ampak na napakah se učimo in jih je treba sprejeti. Veš, da je pot. In veš, da je cilj.

Je pa tole spet samo moje mnenje. In prav lahko, da se motim.

Srečno, Devi!
M.

Zadnjič sem gledala eno super dobro dokumentarno oddajo o eni mali punčki, ki se je rodila v divjini (Afriki) dvema Evropejcema, ki sta predana raziskovalnemu delu - preučevanju živih bitij na tem kontinentu, fotografiranju. Tam živijo, in skoraj nisem mogla verjeti, kako se je tamala prilagodila okolju - prijatelj je z vsemi živalmi - dobesedno, z bušmani, z ostalimi plemeni... Vse sprejema totalno naravno, s spoštovanjem, kot da je njihova. Približa se tudi tigru, in ostalim divjim mačkam, se z njimi igra - njena obrazložitev na ta 'čudež' pa je bila nekako tako: "oni vedo, da se bom borila, ampak se nočem" - to je njen namen in oni ga čutijo. Je kdo gledal?