Miska wrote on 21.06.2002 at 23:09:58:

Khm.

Quote:


Tale stavek mi je pa dal veliko misliti...
Kaj predstavlja reka ?
Reka predstavlja gibanje, spreminjanje, življenje...
Ljudje pa, kot, da res stojimo na svojih bregovih, skriti za svojimi zidovi... Kot, da stojimo na mestu, z občutkom ločenosti, osamljenosti... Življenje pa drvi mimo nas...
Razočaranje, nesprejemanje, neobčutenje ljubezni, so nam povzročili, da smo izstopili iz reke življenja, se zaprli v svojo kletko in si ustvarili svoj svet, v katerem  bi se naj počutili varne.
Le občasno stegnemo roko čez ta zid in govorimo o prijateljstvu, bratstvu...
Tako naši odnosi niso nič drugega, kot izolacija. Izolirali smo se zato, ker si želimo moči. Živimo v nenehnem strahu, ter hrepenimo  po stvareh, ki predstavljajo moč in nam dajo občutek varnosti. Zato tudi želja, da bi imeli nekaj, ali nekoga, ki nam predstavlja moč.
Kopičimo si znanje, izkušnje in smo navezani na preteklost. Ravno navezanost na pretekle vzorce, kaže, da si želimo gotovosti, da bi se lahko v svoji kletki počutili čimbolj varne.
Obstajamo pa le v odnosih, zato lahko sebe razumemo le skozi odnose. Probleme imamo zato, ker ne razumemo svojih odnosov. Odnosi pa so življenje, so sedanjost. Če se želimo razumeti, moramo izstopiti iz svoje kletke v reko življenja. Šele takrat bomo lahko razumeli sebe.
Kaj to pomeni ?
To pomeni, da se odpovemo želji po moči. Želimo si moči, po drugi strani pa verjamemo, da bomo ustvarili mir in enotnost v svetu. Vendar je to nemogoče.
Dokler je v nas želja po moči, ne moremo razumeti svojih odnosov in zato ne moremo razumeti sebe.
Svoje odnose izrabljamo in z njimi manipuliramo, smo neiskreni...
To je tudi odgovor na to, zakaj pačimo realno sliko in ne moremo razumeti sebe in ne dejanskega stanja.
Saj so naši odnosi le način, kako bi prišli do moči in kako bi svoje življenje prilagodili svojim sebičnim omejitvam.
To pomeni, da pravzaprav nočemo razumeti sebe.
To pa je odgovor na to, zakaj toliko govorimo o razumevanju.
Ne more biti razumevanja, če svoje odnose uporabljamo le za neko dokazovanje in da bi bili nekaj, kar smo bili, ali pa, kar bi radi bili.
Preko takšnih popačenih odnosov, pa se ne moremo spoznati in  ne razumeti. Še najmanj pa spoznati resnico.

Torej lahko rečem, da je med nami le reka. Reka, ki predstavlja življenje. Skrivamo se pred  življenjem, pred realnostjo, pred resnico.
Kdor želi resnično spoznati sebe, se ne more skrivati za zidovi in obstati na nekem mestu.
Dokler ne bomo stopili v življenje, bomo ločeni.
Zato tudi toliko govorimo o enosti. Vendar bomo eno šele takrat, ko bomo stopili v reko življenja. Čeprav bomo vsi v tej reki, bomo imeli vsak svojo pot. Vsak bo imel svoje kamne ob katere se bo zadeval. Dovolj bo le, da bo pljusknil po vodi in valovi se bodo širili do vseh ostalih, ki bomo občutili, da se je zataknil in rabi pomoč.

Smisel življenja, je življenje samo, vendar ga je treba najprej živeti.

Miska wrote on 22.06.2002 at 20:27:16:


Veš v čem je fora...? Saj ne rabimo verjeti v iskrenost drugih. Glavno, da smo mi iskreni. In ravno tu mislim, da je moment obrambe... Vzorec: "Drugi so nevarni, zato sem bomo skrivali in ne bomo iskreni niti mi...."
Ja ja.... finta v levo....  

Glede mojega Aha efekta.... jaz sem že vedela, da imam ta vzorec, da moram biti ful močna...
"Aha".. je bil bolj s strani tistih, ki so to opazili.

Miska wrote on 22.06.2002 at 20:27:16:

Pod to se pa moram še jaz podpisati! Nujno, ne morem drugače.

Uf, Robi – si se pa odločil vzeti mene pod lupo… Me secirati in razkosati… Mi dovoliš, da to naredim sama, prosim?

Sicer si nekje res napisal, da rešuješ tuje probleme zato, da na ta način v bistvu rešuješ svoje… Smisel tvojega življenja?? (tole je namreč topic…)

Hej, ampak jaz sem jaz in ti si ti… In nimava enakih problemov, zato ti tole seckanje mene ne bo pomagalo rešiti tebe!

M.

Zdej mam pa jaz eno vprašanje.

Torej...........
Smo si zgradili zidove okrog sebe, zato, da se ubranimo MOŽNIH zmajev. Ok?

S tem smo varni za zidovi (Robijev izraz, če sem prav razumela, bi bil MOČNI). OK?

Izza zidov, ne vidimo čez, zamujamo življenje in možne "ta prave ljudi".... OK?

In "razlog" zaradi katerega ne naredimo koraka naprej, je strah, da bo bolelo... OK?

A to, da bo bolelo, se nam zdi kot konec sveta?  Verejtno se nam zdi. V enem delu nas. V tistem delu, ki je nekako ločen od logike.
Tu razumem Robija, ko pravi, da hoče spodbuditi notranjo inteligenco.

Kje potem vidite rešitev????
Kako potem napredujete?

Večkrat sem se znašla na točki, ko sem vedela, da ali grem naprej, ali stagniram... No, pravzaprav, na tej točki, skoraj ni bilo več mogoče stagnirati, ker sem že preveč stvari ozavestila. Predvsem sem ozavestila, kaj zamujam, čemu vse se odrekam.
Odrekam se pa zato, ker nočem več trpeti.... To spoznanje me strezni. Če le pridem do te točke, me. (beri: sama sebe streznim s predočenjem realnosti )
In potem.... sem naredila korak naprej.

Recimo. Odrekla sem se eni svoji obrambi. Kako?
Najprej sem en teden TOTALNO pretiravala v tej obrambi. Tu si nej vsak zamisli svojo.
In po par urah, ko sem pretirala v tej obrambi, sem vedno bolj čutila odpor do te obrambe. In s časom, je usahnila brez posebnih pretresov v realnosti.

Pretresi so bili le v tem, da nisem vedela KAJ NAJ počnem NAMESTO tega. To je največja dilema.
In sem se, kot otrok, učila novih vedenj, misli.

No, tako, da je debata malo bolj oprijelmjiva, da se ne zgubljamo v nekih zgodbicah in resnicah, ne da bi jih aplicirali na sebe.
In, kot vidite, se da kaj osebnega povedati o sebi, ne da bi se svet podrl in ne da bi bili razgaljeni.

Someone wrote on 22.06.2002 at 23:14:47:


Hm. Zdele se mi pa ne samo zdi... ampak, je torej res, da ne verjamemo v enako zadevo. Namreč, da res delamo po svoji volji. A misliš, da ni tako? No, meni kažejo izkušnje drugače. Poznam nekoga, katerega oče je napravil samomor. In veš, tudi ta njegov sin je pogosto govoril, da ga bo naredil. Zakaj? Zato, ker je od očeta dobil informacijo, da, ko "zagusti" je še vedno rešitev v smrti. In zdaj... ali bo to storil tudi sam, ali ne, je odvisno od njegove ODLOČITVE.
Sam, ne bi se zdele zapletala v to. To ni tolk pomembno.

Rada bi šla naprej v tej debati. Ki bi bila že skor debata za pod "Svetovanje"  .

Okej, vem, da je grozljivo, ko pomislimo, da bi se morali soočiti s temi strahovi, ki jih imamo. Ti praviš, da niso le strahovi, ampak so realni ljudje, ki "te ranijo in jejo tvojo energijo".
A lahko daš kak konkretnejši primer. Ker to je precej abstraktno.

No, pa dajmo dalje.
Ljudje te ranijo. Kaj ranijo? Povsod te verjetno ne morejo, a ne?

Torej.... lahko te ranijo tam, kjer si šibek. Tako, kot mene, da ne bo pomote.
Evo, zdele sem si zamislila, kje me lahko kdo rani.

In, kaj ugotovim... da sem ranljiva samo zato, ker imam sama poleg bolečine, še cel kup verovanj. Stališč.
Gre za verovanje o meni.
Recimo, da se z nekom ne morem in ne morem pomeniti, ker sva si tako zelo različna, da v miljonih letih ne prideva skupaj...
Zakaj vztrajam? Zakaj ostanem? A ni zanimivo.
Toliko govorimo o bolečini, potem pa vztrajamo v situacijah, v katerih je bolečina neizogibna. KAKO TO?

Pa gremo nazaj na šibke točke.
A jih napišem nekaj?
"sem ničvreden-a" "nisem vreden-a, da živim" " če bom sam-a, bom umrl" ..........itd
KAj praviš na to?