Izkoristim post LittlStarke pod temo..Kontaminacija:
"Sem pa opazila, da imaste v večini Reikisti, ki sem jih dosedaj na forumu spoznala, tako virtualno, zelo sorodno, nekako kar ignoranstki odnos do človeka v stiski, v stilu, saj je njegova zavestna odločitev, pa sam si je kriv ipd.   To lahko pomeni, da zaradi opredelitve ali če hočete iniciacije v 'Reikista' ni pristnega sočutja do sočloveka. Ni nedelovanje. "

Littlstarka.. še nekaj tvojega bom uporabila.. tema "Dvojnost":http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=general;action=display;num=102347...

dodajam:  

"Ja točno, De Mellotov point zgodbe ravno v tem, ker se večina noče zavedati, da si probleme sam ustvariš in zato so rešitve prav tako v tebi. Kako bo konkretno delal na problemih, če je prepričan, da so v drugem? Kaj češ takšnemu, ki se noče prebudit, niti potem, ko ga malo 'stuširaš s hladnim tušem'? "



Kaj je za vas sočutje?
KAkšne izkušnje imate z ljudmi v stiski?
Kakšen je vaš pristop do človeka v stiski?
KAj se vam ne zdi sočutje?
itd.

Johny, fajn iztočnico si dal...

Empatija = razumeš in si skupaj z osebo, čutiš, vendar distanciran od problema
in
Simpatija = trpiš tudi ti.. in pol se zjočeta oba..., ob tem se ti oseba smili in morda se smiliš tudi sebi, in nisi distanciran od problema

Ne zdej razumet narobe, prosim.
Jaz sem ganjena, ko mi prijateljica pove, kako ji je hudo, ker ......, ali jočem z njo, ko mi pove, kako je bila srečna, ko ji je hčerka rekla... "mamica moja,  a si kaj boljše?"

Ne jočem zaradi svojih težav, ampak, ker jo razumem, da ji je hudo. Še vedno pa razmišljam zraven. Še vedno sem distanicrana od težave.

Pravo sočutje je po mojem možno, ko se znajdeš v Ljubezni in se za vedno zaveš, da ti je nihče ne more vzeti. Zato pričneš služit, ker je vse ostalo poguba. Je milost, je naravnanost srca, je jasno videnje vseh nespametnosti, je kot materina čista ljubezen do otroka. Sočutje tudi kdaj 'odseka', je strogo.

Če si sočuten, ne pomeni, da z nekom vred trpiš, pomeni, da si tam, da ga priznaš kot sočloveka, sprejmeš njegovo bolečino in jo prekriješ z ljubeznijo.   Če si šel skozi podobno, potem veš. Drugače ne moreš imeti sočutja v dobrohotni naravnanosti. V sočutju ne pametuješ in racionaliziraš, ker veš.

Tisto zadevo z DeMellom kot psihologom in duhovnikom pa sem podala pod 'Dvojnost'. Saj se ne bi srečala, če se ne bi imela vsak zase kaj za naučit. Pa da ne bo pomote, tud mene je zmotla DeMellova trdota, še najbolj njegov stavek, da nihče v resnici nikogar ne ljubi. Kar 10 let sem se ubadala s tem vprašanjem in spoznala, da temu ni tako. Saj je ravno sočutje tisto, ki ti na koncu preostane. In danes se sploh ne strinjam več z njegovimi zadevami, ki sem jih tako sveto dobesedno vzela takrat. Tud to je ene vrste sočutje, da ga premlevam še sedaj...

Mogoce bom slisat kot kak ucbenik srednjesolske psihologije, ampak vseeno.

Socutje je eno od osnovnih cloveskih custev (mislim da tam nekje od osmih).

Izrazamo ga kadar zelimo nekomu vzbuditi obcutek varnosti ali obcutek pripadnosti.

Kot vsa druga custva je izgubljeno, razblinjeno v nic, ce ga na izrazimo.
Ocitno je, kot tudi druga custva, prevec pomembno za povezovanje v skupine in s tem za prezivetje, da bi njegovo kontrolo in s tem funkcijo prepustil kaksni taksni stvari, kot je John_Doe-ov mozgan (ni misljeno povsem osebno).

Po mojem mnenju, je problem socutja povezan z identiteto in identifikacijo. Zivljenskih vloge v katerih se vsak od nas pojavlja je predvsem veliko, morda precej vec kot pa vcasih. Poleg tega so pripadnosti skupinam precej fluidne zadeve,  hkrati pa se dostikrat med seboj prekrivajo, vcasih pa so lahko morda celo si med seboj nasprotujoce.

Povej mi s kom in kako socustvujes, pa ti povem kdo si?

lp bp

Someone...
Ce gledava ozko in receva - svoji k svojim, potem bo treba se enkrat prebrat to kar sem napisal. Seveda je moj nacin zabijanja preziranja vreden, tako kot so mi tudi taki ljudje preziranja vredni - kot sem napisal...
kadar gre za jamranje nekoga, ki se vec ali manj smili samemu sebi. Pac za dolocen profil.

Govorim pac o ljudeh, ko jamrajo samo zaradi tega, da iscejo pozornost, ker je drugace na znajo poiskati. Ko se nalasc ranijo (ni vazno kako), le da vzbudijo pozornost. Take ljudi zabijam. Zdej ce se pobere in dojame svojo traparijo in je se vedno v moji blizini, OK. Ce se pobere in me zasovrazi, tudi OK. Ena tecnoba manj.
Ce se pa zaradi mojega zabijanja ubije... sorry, tudi prav. Pa skoc cez most v Savo in se utopi, ce si tak bebo, da ubogas na ukaz. (ni blo misljeno tebe).

Razumes, kaj mislim s tem povedati?
Drug primer "socutja", ki temu niti ne morem tko rect je pa lahko primer, ko se je zadnjic oglasil frend, ki je lansko leto prebolel odstranitev tumorja na modih in je se vedno ves depresiven. Moja reakcija ni bil jok in tolazba, temvec vzpodbujanje, da je vse ze za njim in se mu odpirajo nove moznosti in novo zivljenje.

Ceprav pravijo, da sem dober poslusalec, se ne pomeni, da bom na koncu monologa rekel:"Ja, res si bogi, smrk."

Kar se pa tice tega, da me za vecino stvari "boli kitara" je pa pac zadevica svojega denarja vredna in verjemi, da jo ne prakticiram pri otrocih, pa nej bojo moji, sosedovi al pa Nackovi...

Pa ne me zdej spet analizirita, ker dobro vem, da sem dalec od popolnega cloveka. Velja? Thx.

q
Socutje je eno od osnovnih cloveskih custev (mislim da tam nekje od osmih).
q

Katerih osmih? A kdo ve?

Jaz namreč mislim, da so-čutje in so-čustvovanje ni isto. Da sočutja ne smemo mešati s čustvi. Čustva so po mojem individualna, čut je pa čut, a ne? (vonj, sluh, otip, vid, okus, intuicija in morda kot 7. čut - sočutje?).

Devi wrote on 20.06.2002 at 14:10:03:


The best! To si pa tako dobro povedala!

John_Doe wrote on 20.06.2002 at 14:43:50:


Johny Deep... a ti tudi poznaš ljudi, ki se nalašč ranijo, zato, da se lahko smilijo sebi?  

Ne mi rečt ljudje, da niste še srečali nekoga, ki jamra o težavi, samo, da jamra? In da nima popolnoma nobenega namena rešiti problema. In da komaj čaka nekoga, ki ne zna reči NE, da ga lahko okupira in se kopa v zosu... sočutja.

Mislim, da mamo cel kup nepristnih čustev. Igric, s katerimi so / smo ljudje nadomestili pristno čustvovanje, z nečim drugim, kar prikrije ta pravo...

Tudi sama vidim, da kdaj pa kdaj rolam kako žrtveno jagnje... da še jagenčki obmolknejo... In prekelto dobro vem, da takrat igram. Ja, res je, da takrat mi nekako drugače ne znese, ampak, kako smešno mi je, ko kdo pade na moje limanice, ko sočustvuje z nepristnimi čustvi...
Mislim, da malo pozornosti in boljega spoznavanja sebe, nenaivnega razmišljanja oz. gledanja med vrsticami, pripomore k modremu sočustvovanju in pomoči drugemu.

Pri delu z ljudmi sem doživela že pogosto, da gre ogromno energije v razlaganje problema... ko pa vprašam, na čem bi pa danes rada delal/a ....se kar ugh..   ustavijo...
Primer:
Rada bi, da bi moj mož nehal piti...
Na drugih ne moremo delati....
No, rada bi, da bi bil pri nas doma mir....
Ker če bi bil mir, bi ti.....?
No, prav, jaz bi rada...., ah, jaz bi bila rada srečna....
In sedaj nisi, ker? itd....