Devi wrote on 20.06.2002 at 13:01:33:

Devi, strinjam se s tabo do tam, ko praviš, da miru ne moremo iskati na silo. Od tam naprej gre moja razlaga malo drugače. Notranji mir je nekako sozvočje misli in čustev. Kar pomeni, da čustva sledijo mislim in misli sledijo čustvom. Če kažejo v nasprotnih smereh, potem si nemiren, ne veš, kaj bi, ker ti srce govori eno, misli drugo (tesnoba v prsih je klasičen znak). Kar se zelo pogosto dogaja ravno takrat, ko začneš dejansko razmišljati o sebi. Stari vzorci tiščijo v eno smer, nova misel teži v nasprotno smer. In dokler čustev ne “obrneš” v smer misli, toliko časa ni notranjega miru. Sicer pa si morda mislila ravno to, ko si rekla, da „spucaš“ gužvo v sebi in tako narediš prostor?

M.

Ja, Miska, ampak polnost tega trenutka, ne vzorcev iz preteklosti.

Quote:

A je to sploh pomembno ?
Le zakaj bi se to spraševal ?
Takšno razmišljanje naredi mojo pot popolnoma nesmiselno. To spet kaže le neko željo po nekem vzorcu in varnosti. Če bom tako razmišljal, bom še vedno le sledil, ne bom pa osvobojen vzorcev preteklosti.
Takšno razmišljanje povzroča začaran krog in zmedo.
Po eni strani bi se rad osvobodil, po drugi strani pa si zaprem vse poti.

Če kdo je na koncu poti, je potem na koncu SVOJE poti.
Za MOJO pot, pa moram poskrbeti jaz sam.
Čakati na to, da bo nekdo drug prišel do konca poti in nam dal vse odgovore, ter nas osvobodil, je le izguba časa.
Quote:

To je takrat, ko smo resnično osredotočeni na ta trenutek. Ko si dovolimo, da le smo in zaupamo, ko ni potrebna nobena borba, nobeno razmišljanje. Takrat je v nas mir in ta mir predstavlja vse, predstavlja resnico.

Torej smo že vsi spoznali resnico, ampak kaj, ko se bojimo izgubiti svojo preteklost, ker mislimo, da bomo s tem izgubili sebe. Vendar bomo izgubili le laži, saj so nam drugi lagali, sebi smo lagali....
Ko bomo odvrgli vse te laži, bo ostala le resnica in  v tej resnici, bomo našli resničnega sebe.

Hehe, moram pripomnit, da se povsem strinjam z Miško. Robi pa, gledano iz mojega zornega kota, malo preveč komplicira tisto, kar je že povedano lepo preprosto.

Robi wrote on 21.06.2002 at 02:37:58:

Ja. O tem sem govorila zgoraj, ko sem pisala, kako po mojem mnenju dosežeš notranji mir. In nikdar nisem rekla, da je to preprosto. Težje je ravno zato, ker moraš na nek način preseči svoja dosedanja čustva oz. tisto, kar so ti vbijali v glavo toliko časa…

Robi wrote on 21.06.2002 at 02:37:58:

Uf, ponovno: ni me strah sedanjosti. Ne vem – kje ti najdeš strah? Saj vseskozi trdim, da je edino pravo soočenje s sedanjostjo tudi edina možna pot… In moram se soočiti s sedanjostjo. Celo trudim se soočiti s sedanjostjo. Zato tudi trdim, da je pomembno prepoznavanje in zavedanje. Ja, res je, da so ta spoznanja pogosto boleča. Vendar to ni bolečina strahu pred izgubo preteklosti, zato je ne enačiti s tem!

Robi wrote on 21.06.2002 at 02:37:58:

Še enkrat – uf. Preteklosti ne želim razumeti. Preteklost sprejemam takšno, kakršna je. Nanjo ne morem vplivati, lahko pa s tem, da jo poznam, vplivam na sedanji trenutek. V bistvu želim razumeti sedanji trenutek in ločiti, ali je name in mojo reakcijo vplival vzorec preteklosti in če želim preseči ta vzorec, potem moram to prepoznati, ozavestiti in zavestno obrniti tako, kot želim. Ampak – se mi zdi, da se že ponavljam in da sem to že napisala…

M.

Tudi jaz sem podal svoje mnenje, kot sem videl zadevo.

Štos je v tem ,da rad grem do konca in tako dolgo "vrtam", dokler ne razkrijem skrivnosti in dokler se mi ne razkrije odgovor.

Someone wrote on 21.06.2002 at 09:46:21:


Saj veš, da se začnemo upirati takrat, ko nekdo izraža nekaj, s čimer se pri sebi nočemo soočiti.
Torej je s tem odkrita tista šibka točka, na kateri je treba delati.

In to je edini način, da se človeku to ozavesti in se tega v sebi začne zavedati.