en_bk
|
titud wrote on 21.01.2013 at 11:17:39:en_bk wrote on 21.01.2013 at 10:23:30:Robi wrote on 18.01.2013 at 18:34:53:en_bk wrote on 16.01.2013 at 12:34:24:titud wrote on 15.01.2013 at 14:59:13:en_bk wrote on 15.01.2013 at 14:28:08:naprimer Vse, kar spodbuja občutek ločenosti/razdvojenosti z namenom, da bi se vzpostavila potreba po trajni odvisnosti/zasvojenosti in nam hrati preprečuje, da razvijemo občutje enosti/edinstvenosti skozi potrebo po trajni povezanosti in solidarnosti. Ljubezen namenoma izpuščam, ker v praksi služi kot opravičalo za vse. Potreba po potrditvi in iz tega izhajajoča odvisnostna vedenja, je verjetn najhujša posledica vzorcev, ki jih lahko dobiš v otroštvu. Da bi bli pa to vzorci, ki jih ni možno predelat in spravt pod nadzor, pak ne verjamem. Pravzaprav, ne verjamem, da bi obstajal kterkol vzorec iz otroštva, ki se ga ne bi dal spedenat vsaj do mere, da ne bi več dirigiral mojga vedenja v odraslosti...če se seveda za to odločim. Vedno bo tisti glas v ozadju, pa čeprav se boš v določenem trenutku odločil drugače, kot ti pravi vzorec. V bistvu je ravno vzorec kriv, da reagiraš drugače. Če ga ne bi bilo, ne bi bilo potrebe po spremembi. Je tako. Razlika med nepredelanim in predelanim vzorcem je v tem, da se v prvem primeru odzoveš podzavestno, v drugem pa podzavestni odziv, ki se prvi javi, zamenjaš z zavestnim odzivom. Razlika med manj in bolj predelanim vzorcem je v času, ki ga potrebuješ, da podzavestni odziv, ki se sproži takoj, zamenjaš z zavestnim. Posnemanje in inovacija med sabo nista v hierahičnem vrednostem razmerju, saj se v posameznem življenjskem obdoju človeka izmenjujeta ena z drugo, enako pa velja tudi med generacijami. Treba je imet pred očmi celoten ciklus, v katerem ne gre toliko za to, kdo bo premagal/zatrl koga, ampak koga izmed od njiju v danih/konkretnih življenskih okoliščinah izbrat, da bo s tem, ko bo ugodnje zate, ugodneje tudi za druge. Ja, podzavest, oziroma "stari možgani" ne poznajo cajta in delujejo kt flipflop-nevarno/ni nevarno...in glede na odločitev aktivirajo ustrezen podzavestni odziv, ki je lahko čist funkcionalen...mislm..kva vem...če drvi avto prot teb, odskočiš recimo. Lahko je pa odziv aktiviranje ene od obrambnih strategij, ki so posledica enga vzorca in ki je bla v času nastajanja še kako aktualna in prava, ampak zdej pa ni več. Recimo...kva pa vem...recimo da si kt otrok poslušal od mame da bo šla, ker nisi dost priden in pol si naredu karkol, sam da ne bi šla, ker od nje si bil takrat življensko odvisen in za takrat je bil ta odziv lepo funkcionalen. Dons pa ni več, ker si pač velik fant in če ti en zagrozi da bo šel, teb ni treba zatret sebe, da un ne bi odšel a ne. In v tem primeru je pametn /funkcionalno/, da vklopiš zavest in razmislš, a se splača it prek sebe zarad ene grožnje, al boš pa mrbit vseen preživu, tud če un gre. Pa tko. Sem ziher da veš, da so obrambne strategije, ki so spravljene v podzavesti še velik blj kompleksne in sofisticirane in znajo še velik blj zagrenit življenje v sedanjosti in da se jih splača prepoznat in ovrednotit še enkrat in /vsaj zavestno, če se že podzavestno ne da/ jih popravt in pol take tud izvajat. Do njih se ponavad pride šele k si na podnu in se odločiš, da se tko ne greš več. Al pa se sploh ne pride in odživiš življenje vdan v prepričanje, da si rojen pod nesrečno al pa srečno zvezdo. Al pa se pride tud prej, mislm, pred podnom, če te to zanima, maš ustrezne informacije in se odločiš, da boš opazoval svoje odzive, jih analiziral, predeloval...
|