gape wrote on 15.01.2013 at 03:32:51:


A hočeš rečt, da če starša /recimo črnca/ dost verjameta, lahko dobita otroka belčka?

Verjetn nobena skrajnost ni glih taprava. Zanikat verjetnost, da se ene lastnosti lahko gensko prenašajo na potomce, je verjetn glih tolk mem kt trdit, da se vse.
In najbrž enako velja za vpliv socialnega /širšega/ okolja na razvoj človeka.
Zdej, kregat se okol tega se men zdi tko, kt bežat od dveh področij al pa dejavnikov, na ktere mamo pa resničen vpliv in to stoposto.
To sta družinsko okolje, v kterem mamo vpliv na potomca in pa jst, na kterga mam vpliv mal kasnej.

Namest da se pimplamo okol genetike in širšega okolja, je za otroka velik bolš, če se posvetimo temu, da delamo tko, kt je za otroka najbolš.

en_bk wrote on 15.01.2013 at 12:22:24:


Da delaš tko,  moraš imet vso avtonomijo. Avtonomija zagotvlja, da nisi prisljen  delat tko, kot veš, da ni najboljš. Da se ne moreš zgovarjat na neke podedovane demone, ki te vodijo in  s katerimi še moraš soočit ali pa jih  celo ni mogoče odpravit...  

en_bk wrote on 15.01.2013 at 13:49:38:


Tistih, ki te ohranjajo v neavtonomni poziciji samo  zato,  da jih ne bi mogel odpravit z avtonomne pozicije. Za katere verjameš, da si jih prinesel sabo na svet (so genetsko predisponirani), verjameš pa zato, ker si za tako  verjetje sprogramiran od bližnjega okolja (npr. staršev), ki jim je bilo tako  programiranje itak samo sredstvo za prikrivanje in opravičanje lastne neavtonmonosti in zarad katere niso ravnali tako, da bi bilo zate kot otroka najboljš.  

en_bk wrote on 15.01.2013 at 14:28:08:


Vse, kar spodbuja  občutek ločenosti/razdvojenosti z namenom,  da bi se vzpostavila  potreba po trajni  odvisnosti/zasvojenosti in nam hrati preprečuje, da razvijemo občutje enosti/edinstvenosti skozi potrebo po trajni   povezanosti in solidarnosti. Ljubezen namenoma izpuščam, ker v praksi služi kot opravičalo za vse.

gape wrote on 15.01.2013 at 16:29:20:


temu se reče michael jackson style

gape wrote on 15.01.2013 at 16:29:20:



Dobr no, res je, zmerej ma človk lahko kakega dobrega soseda v obliki črnca al pa belca al pa vsaj poštarja a ne, tko da ja, kjer je volja, tam je pot...skoz gene al pa mim njih.

Kar se tiče vzorcev, pravzaprav bi blo fer do otrok, pa tud do nas, če bi jih spucal prej, preden postanemo starši

en_bk wrote on 16.01.2013 at 12:39:38:


Nemogoče se je razbremenit tistega, česar prej sam ne  občutiš  kot breme. Šele kot starši imamo priložnost občutit tisto, kar je bilo preloženo od staršev  na nas, kot breme, in to v trentuku, ko se znadjemo v skušnjavi/dilemi, da bi to breme preložili na svoje otroke.  Teža bremena  se pravzaprav meri z neugodjem, ki ga občutimo ob tem, da bi podlegli skušnjavi.

en_bk wrote on 16.01.2013 at 13:49:19:

Sam praviš, da ni nujno, da informiranost/zavedanje o prevzetem vzorcu  občutiš kot zadostno breme, da bi terjao spremembo vzorca. V bistvu sploh ni nujno, da sam spremeniš vzorec, je dovolj, da ti predstavlja breme zgolj to, da bi ga zavestno ali nezavedno prelagal na druge, tako kot je bilo preloženo nate.  Za kaj takega potrebuješ priložnost, da odkriješ, da ti je zate pomemben drugi pomembnejši od tebe samega. Ker jo  potrebuješ, okolje samo deluje v smeri, da si jo ustvariš. Seveda obstaja tudi verjetnost, da jo ne ustvariš ali zapaseš tako kot so jo tvoji starši, ampak ali naj to pomeni, da ti sploh ne bi smela bit  dana priložnost (te v bistvu ne bi smelo niti bit)   samo zato,  ker si bil tudi sam po neki verjetnosti  v naprej zapasena priložonost svojih staršev?