hvala, en_bk, za replay in ja, imam dostkrat problem izkomunicirat čustva. se (čedaljebolj) zavedam tega in iščem rešitve, ki bi za mene delovale.
sam nisem bla dovolj direktna s problemom. so recimo tud odnosi, ki so nekje napol-osebni. službeni, recimo, kjer lahko ti nekomu razložiš, napišeš in narišeš, da dela v kolektivu, pa ne bo razumel al pa mu ne bo mar. odnosi niso prostovoljni, kar pomeni, da drugi, če mu ni do tega, ne rabi vlagat v nobenega. in harmonija se ruši. a se da delat konstruktivno v takem primeru?

kaj pa vem, men se zdijo v bistvu odnosi, ki se jih ne da prekinit, dost lažji. ker na njih se da vsaj delat
ostalo verjetno prej pade pod 'zakaj pridejo taki ljudje v tvoje življenje in kaj se iz tega naučit'..

Devi wrote on 03.01.2013 at 23:05:02:


Odnos je odnos /tko kt prav Titud/ in vsak je priložnost, da kej nardiš na seb. Pravzaprav sploh ne morš uporabljat različnih kriterijev; lahko se sam blj al pa manj trudiš, ker, vsak odnos vseen ni enak pomemben a ne.
Odnosi, ki se jih ne da prekinit, so daleč daleč najtežji, mislm, tam ne morš rečt...ne grem se...in prit skoz brez posledic.

Fajn je mal rangirat, kva je pomembn zame in kva ni. Mislm, lažje se živi, manj se zgublja energije za nepomembne stvari /odnose/ in več je ostaja za tist kar je važn.
Če mam odnose zrangirane, je funkcioniranje v njih tud zlo zlo dobr pokazatelj, kva se z mano dogaja, kje sem, na kaj se moram fokusirat, kje so moje šibke točke /nepredelane vsebine/, kje mam že kr razpucan a ne.
Recimo, če me s tira vrže, kva vem, neko nestrinjanje z mano v enem odnosu z neznancem, je to že fest dobr cahn, da mam nekej za porihtat pr seb. Če sem hudo prizadeven v družbi /recimo na šihtu, v dobrodelnosti, v, ajd, globalnih gibanjih za pravičen svet, za.../, v svoji družini pa blj kt ne samo obiskovalec in to še pasiven, je to tud fest dober cahen, da velik tega nimam pošlihtanega pr seb a ne. Ker, najtežje se je soočit sam s sabo in svojimi demoni, velik lažje jih je projicirat v druge in se pol soočit z njimi...ker manj boli.

titud wrote on 04.01.2013 at 13:04:34:


Se zelo strinjam, če pod pojmom samouresničevanje zastopva isto

titud wrote on 04.01.2013 at 13:37:56:



Kva je teb, Titud
Sej se spomnim, da sem včasih moral prou vlečt iz tebe odgovore, ki bi jih mi, navadni smrtniki, lahko razumel, ampak sem mislu, da zdej pa že odgovarjaš tko...vsakdanje...nekej med plačevanjem položnice, menjavo posranih plenic in odprtjem flaše uniona al pa kozla.
Pa vem da znaš.

en_bk wrote on 04.01.2013 at 10:33:39:

ja, rangiraš in ko ugotoviš, da ta odnos ni zelo pomemben, ga začneš jemat manj osebno. kar na koncu privede do nevpletanja in tega, da ti neha bit mar in ugotoviš, da je to način, da ostaneš sam v svojem svetu. in se sprašuješ, če je to v redu.
verjetno je to točka, kjer se začneš spet vpletat, ker očitno se stvari enostavno morajo dogajat in morajo bit skos bolj al manj osebne.
in pol se sprašujem, kako je tao mojstrom ratalo furat mir in nevpletenost in kaj je mojstrskega v njihovem dojemanju, kar men uhaja  

Devi wrote on 04.01.2013 at 23:48:02:



Ne vem no. Pr men ni glih tko.
Če naletim na eno prodajalko, ki ma slab dan in me napizdi, me to gotov ne flikne tolk iz tira, da bi nesu domov in da bi vplival na odnos z ženo naprimer. Obratno je pa mrbit možno. In nimam filinga, da bi zato ostajal sam v svojem svetu.
Je pa ena druga stvar, ki pa lahko pripelje do tega. Mrbit. Sklepam, ker tko pač ne delujem.
In sicer, če naletim na človeka, katerega vedenje me sprav iz tira /gre pa za pomoje manj pomemben odnos, recimo da gre kr za enga tam/, in se jst oddaljim iz odnosa s ko ga jebe al pa z om al pa s kakim podobnim odzivom..brez da bi se vprašal, zakva me tako vedenje pa vrže tko iz tira...bi pa znal bit, da bi se mi zgodu tvoj scenarij. Sicer bi vsakič naletu na čustveno podobno situacijo pr različnih ljudeh, ampak če sem mojster bežanja, bi se mi res znal nardit, da se ne bi nikol vprašal, zakva se mi dogajajo taki ljudje al pa, če sem res mojster, jih tud neb spustu tolk bliz, da bi do odnosa al pa do odziva sploh pršlo. Ostal bi sam v svojem svetu...kt pravš.

titud wrote on 04.01.2013 at 15:02:02:

A tko. Tud prou.

Sicer si se zlo poetično izrazu, ampak pojem samouresničitev si midva razlagava vsak po svoje...kar je seveda tud prou.
Da bi pa demoni /vzorci/ skoz samodestrukcijo zginl, pa po mojih izkušnjah tud slučajn ne drži...ampak se prenašajo naprej...na potomce.

Kar se pojmovanja samouresničitve tiče, si jo jst razlagam kt eno zboganost s sabo tko, da sem zadovoljen sam s sabo in z življenjem. Na kratk.