Se opravičujem, samo o čem sploh teče beseda?

Se opravičujem, samo o čem sploh teče beseda?

No in potem je zanimiva tudi možnost, da sistem kot tak že znotraj sebe vsebuje možnost porušenja ravnovesja, da recimo to neravnovesje ni nekaj kar je šlo hudo narobe in je potrebno sedaj sankcionirat, temveč da je neravnovesje enako del sistema kot ravnovesje, s to razliko, da ga mi sami občutimo kot bolj "prijetnega" in zaradi tega stremimo bolj k ravnovesju, večina, pa potem niti ni odvisno od nas, ali bo do ravnovesja sploh prišlo.

In imamo potem težavo pri sprejemanju dejstva, da je svet lahko na popolnoma isti način v neravnovesju kot v ravnovesju, z drugimi besedami ne preferira nobenega od teh dveh stanj. Človeški um pa seveda preferira, ampak tudi to je verjetno že zakodirano v samem njegovem ustroju.

Ne vem, meni se vedno bolj zdi, da začnemo iz točke 0, potem se večino življenja želimo približat točki 10 ali 01, pa se v resnici samo vedno znova vrnemo na točko 0. Znova in znova. Hja.

Na eni strani imamo svojo biološko/nagonsko opremo,  na drugi strani so drugi s svojo opremo. Med sabo komuniciramo jezikovno/simbolno, s komunikacijo vzpostvljamo simbolni red, različen od nagonskega reda vsakega posameznika. Obstaja torej razlika med t.i. kolektivnim in individualnim, v to razpoko se umesti (iz nje izrašča) zavest, ki ni nič drugega kot  dejstvo obstoja praznega prostora (razlike), katerega funkcija  je vzdrževanje tega praznega prostora/razpoke (sicer izgine, saj je na njem vzpostaljena). Zavest torej vznikne povsod tam, kjer se zanjo vzpostavi prazen prostor oz. samo-zavedna zavest vzpostavlja  te prazne prostore, da iz njih vznika.    

Moram nekaj rečt o samozavedanju. Samozavedanja ne bi blo brez podružbljanja, brez vzpostavitve enih zapletnih socilanih interakcij, pri katerih se pokaže ena potreba po tem, da se v tej vpletenpsti v družbo človek počut kot individuum. Samozavednje sprva (pa marsikje še sedaj) še ni blo vezano na posameznika, ampak na eno skupino nasprot drugi (pleme, rod kontra drugemu plemnu, rodu). Induvidulano samozavedanje je novejša zadeva, ki se je razvila skoz judovsko in grško kulturo. Tko se je še v srednjem veku dogajalo, da večina folka  ni bla sposobna sebe niti vizulano identificirat, se opisat oz. se v ogledalu razpoznat, kaj šele lastne misli identificirat kot svoje in ne kot glas  nekoga drugega ali vsaj nečesa izven njega, kar mu ukazuje in čemer se mora bolj ali manj podredit. Na tem psihološkem dejstvu so religije lahko gradile tako trdne temelje, da ni čudno, da jih ni možno kar tako čez noč spodkopat.

Samozavedanje pomen v enem modernem  kontekstu  prevzem odgovornosti za procese, ki se prepoznani kot  tvoji lastni in ne kot nekaj 'od zunaj'. Seveda je našo civilizacijo odkritje samega sebe razgnalo tja do sebičnega kopičenja ugodja in dobrin  preko kapitalistične proizvodnje, ki jo za silo drži skupaj ena kao demokracija, skoz katero naj bi se iz sebičnega interesa delal nazaj skupen, ki pa v bistvu ni. Novodobnišiki/postmoderen kocept samozavedanja  vidi ideal  v poudarjanju tistega, kar je vsem  skupno, ki ga prodaja nazaj posamezniku z vsemi subtilnimi in manj subtilnimi metodami  kot njegovo edino lastno bistvo. V tem smsilu zgleda, da je duhovnost  samozavednju v bistvu nasproten ali vsaj  retrogarden proces, ki se kaže v splošni maniji po odpravi sebičnega ega.  

Kakorkoli že, samozavedanje je eno stanje zavesti, ki je lastno le družbenim bitjem. Magari  tud delfinom, saj je tud za njih značilna ena zelo komplicirana socilana struktura, le da ta nima tehnologije odzad in s tem posledic pa odgovorsnosti za celotno biloško stanje na zemlji pa še kje drugje.

Različna  stopnja kompleksnosti zavesti  pač potegne za sabo različno kvaliteto te zavesti, zato bi se  po moje  majhen  transportni 'šum' v prenosu gradiva, ki omogoča zavest,   lahko usodno  odrazil  na kvaliteti zavedanja.                

Quote:


Če gledaš na samozavedanje kot obliko zavesti, ki je sposobna sebe dojemat kot nekaj ločenega od drugih oblik zavesti, pol  ta kvaliteta zavesti nastop dost hitr, po moje itak s pojavom najosnovnejših oblik živih bitij in jih to v bistvu opredeljuje kot živa bitja, ki se v skaldu z v svojimi v genetski material zakodiranimi ključi odzivajo na okolje, se magari tud učijo z memoriranjem izkušenj in vzpostavljanjem povezav in vzorcev  na višjih kognitivnih nivojih.  To  'samo'zavedanje pa še ni taka oblika  samozavedanja, ki  bi se 'samo'zavedanja zavedala, ki bo postala samemu seb odgovornen kreator in destruktor. Taka refleksija je možna šele skoz visoko stopnjo  interakcije samozavedajočih bitij, ki tako obliko samozavedanje najprej oblikujejo skoz kašen plemenski totem, poli/mono teizem,  v nacionalni ideji ali pa kultu induviduma, ki svoj super jaz racionalno uravnava v skladu  z ekonomskimi zakonotinstmi skoz demokratično/totalitarne mehanizme, na prisilo katerih zavestno pristja zard svojih pragmatičnih interesov. Zdej semo v glavnem na tej obliki samozavedanja, ki pa seveda ni zadnja, če ne bo zarad svojega iracionalnega priseganja na racionalnost samega sebe pokopala.

Quote:


Ego je v bistvu una primarna oblika samozavedanja, ki sebe sicer loči od okolja, vendar v seb ohranja praspomin na zlitost z  okolljem. Ego  tako lastno genetsko/karmične determiniranost pojmuje kot ločenost od okolja, zato se hoče z njim zlit/prilagodit z izkušanjem,  posnemavanjem,  memoiranjem,  vzorčenjem - učenjem skratka. To početje ego slej ko  pripelje do takega nivoja zavedanja samega sebe, da spozna obsojenost na  večno relativno in nikoli povsem zadovoljivo  in trajno samorealizacijo. Taka    stopnja samozavedanja pripelje  tako v bistvu  do potrebe po ukinitvi tega samozvedanja, do stapljanja genstsko/karmične danosti z informacijskim okoljem brez posrednika. Tako 'stopitev' je v obliki iluzije možno dost hitr vzpostavit: naša  zahodna civilizacija s tehnologijo humaniziranja neprijaznega  zunanjega okolja ob hkratni adaptaciji raznovrstnih  čutnih potreb na industrijsko/konfekcijske približke/nadomestke, vzhodna pa s tehnikami osredotočenja na endogene nad/čutune oblike uživanja na račun zunanje askeze oziroma transformiranja zunajih čutnih zaznav v primarno notranje. Po nobeni  od obeh kulturno/civilizacijskih simulacij  se samozavedanja  ne more do konca poistit z informacijo po enačbi zavest=informacija. Zahodnjak ne bo materialne relanosti  nikol do konca humaniziral/podredil/uskladil  s svojim genetskim potencilaom oz. sposobnsotim procesiranja informacij, tud če ta genetski potencial dekodira pa ga začne optimalno usklajat s tem humaniziranim okoljem kot virom informacij. Vzhodnjak ne bo nikol svoje karmične danosti uspel s pomočjo dharme do konca  z zunanjimi okoliščinami uskladit, se bo moral kar naprej nazaj hodit učit. Tud vzhodno/zahodna sinhronizacija je le oblika  samozavedanja in s tem le simulacija te enosti zvesti=inormacija. Po moje smo na dvojnost  zavest: informacija res obsojen ne glede na to, da  svoji zavesti postajamo vse bolj pomemben in z njo uskljen  vir informacij.

Dobr pa je to nezmožnost ozavestit, ker se z na zgodit, da se bomo v kakšni dualistični krizi al pa preveliki goročenosti k enemu katastrofično skurli/izničli, kar se je baje zgodilo že kar nekaj civilizacijam pred nami.  

No in potem je zanimiva tudi možnost, da sistem kot tak že znotraj sebe vsebuje možnost porušenja ravnovesja, da recimo to neravnovesje ni nekaj kar je šlo hudo narobe in je potrebno sedaj sankcionirat, temveč da je neravnovesje enako del sistema kot ravnovesje, s to razliko, da ga mi sami občutimo kot bolj "prijetnega" in zaradi tega stremimo bolj k ravnovesju, večina, pa potem niti ni odvisno od nas, ali bo do ravnovesja sploh prišlo.

Quote:

Jaz pa si to malo drugače razlagam...
Namreč vsako živo bitje se zaveda sveta v katerem obstaja. Saj je vsako živo bitje z okoljem v določenem odnosu in z njim tudi manipulira. Vsako bitje na svoj svojstven način.
Pri drugih živih bitjih ta razum ni tako razvit, saj ni inteligence in razuma, ki bi bil sposoben rekonstruirati doživljanje v tako podrobni obliki, kot to počne človek.