Devi wrote on 20.03.2011 at 15:00:02:


Človečnost je rezultat dvojne determiniranosti, tako biološke (kemično/fizikalne/gnetske) kot socialne (socialnega ozadja), ki se pri človeku odraža že v samem biološkem ustroju ('prezgodnjem' rojstvu glede na nezmožnost, da bi preživel brez socilane intervencije).

Človečnost je pravzaprav v zavedanju, da ne moremo eksistirat  brez drugega, da je ta drugi že naš imanentni del (vsebovan v nas  samih). Ta imanenca drugega v nas samih je lahko simbolno razrešena magari v bogu, ki je bodisi imenanten (je v nas samih)  in kot tak predmet notranje izkušnje (gnoze/spoznanja) bodisi  zunanja avtoriteta, ki se ji moramo zgolj še podredit (jo vzet za svojo lastno).

Zadnje čase je 'popularna' ta gnostična/izkustvena potrditev božje prisotnosoti, pač v skladu s prevaldujočim občutenjem individualnosti, ki ni več  posledica  zunanjega  okolja (pritiska religioznega socialnega ozadja), ampak je bolj neka notranja potreba, s katero nadomeščamo (kompenziramo) prav odsotnost pritiska  zunanje determiniranosti. Vendar: tako kot pritiski socialnega okolja povzročajo bodisi odpor do vsiljevanja avtoritet bodisi nekritično podrejanje (fanatizem), tako tudi odostnot teh avtoritet lahko povzročajo bodisi naivno lahkovernost in relativizem  (notranja izkušnjo božjega  potrjuje že vsak nesebičen odnos) bodisi absolutizem patološkega narcizma (samo jaz sem bog).

Človeško je  bistvu vse našteto, človeška  vrednota pa bi po moje morala bit zaupanje v to, da je treba  dopustit da se izrazi  prav vse, kar je človeškega.              

Quote:

Nobrazložljiv  'duh' bi lahko bil tisto neopredeljivo, ki je ni mogoče enačit niti z biološko pogojenem niti s socilano pogojenim in zato nimamo razvitih čutov, ki bi ga lahko  enoznačno občutili (ga kot takega v skladu skoristnostjo za nas opredelili kot dobrega/slabega, lepega/grdega, resničnega/neresničnega. Je eno in drugo hkrati v smislu, da ni niti povsem eno niti povsem drugo, amapak enost obojega. Religozne tardicije so iz tega pojava napravile dogmo o troedinosti (boga očeta, sina in svetega duha), izven teh tradicij (in občasno tudi znotraj) pa  se duh pač veže na tistega od dveh nosilcev, ki se ga občuti za bolj determinarajočega (dobrega/lepega/resničnega)....      

Quote:


O.k, kako duha, ki ni z ničemer determiniran in z ničemer pogojen, oporedelit za dobrega/lepega/resničnega, če pa je te kategorije mogoče občutit le v razmerju do slabega/grdega/lažnega?  

titud wrote on 21.03.2011 at 14:54:52:

Prav v tem je poanta, da ga ne opredeljuješ do vsega stvarstva. Je z njim skladen, ko ni, je to sebičnost. Skladnost duha se razodeva v harmoniji, ko se naskladja kot so lepo-grdo, slabo-dobro, lažno-resnično razrešujejo in se kažejo kot mir, lepota. Tej vseprisotni skrivnosti, ki je povsod se pravi duhovnost, tej viziji enosti.

Lp,igor

titud wrote on 22.03.2011 at 09:22:36:

Tvoje pojmovanje odnosa do sveta, ki so razvidni kot koristna vrsta dejanj zgolj lastni zasebnosti niso skladnost.

Človeška narava ima žejo po neizmerljivem in ta zapolnjuje naš vsakdan. Pri živalih se ta žeja po neskončnem vidi kot neka sled v nagonu, ko hoče preživeti v življenju vrste. In to je zgolj boj za fizični obstanek raven časa in prostora. Obe tvoji točki govorita zgolj o tej ravni in to je do nedavnega veljalo tudi za človeštvo. Z rastjo zavesti pa se človek poda na pot, ko je občutek neskončnosti razvitejši in se ne kaže zgolj v boju za fizični obstanek (po Darwinu) na ravni časa in prostora. Zgolj gotovost po boljši hrani in varnosti.
Z razvitjem občutka za lepoto in dobroto, čemur pravimo resnica, kar je mnogo dlje, kot poznavanje še takšnih dejstev se človek oddalji od rastlinsko-živalskega kroga.
To vabi človeka, ta občutek neskončnosti, ki ni zgolj v potrebi telesa. Razvija se občutek neskončnosti, ki je več od prostorsko-časovne omejenosti. V tem občutku neskončnosti se poraja ljubezen, ki nima meja.

Lp,Igor

S tem intelektualnim pristopom boš vedno človeka prilagajal družbi in ne obratno, družbo človeštvu. Imaš se za intelektualca, kar pa je le delno znanje (vednost). Naš intelekt je zgolj instrument in je le del nas samih. Informira nas o stvareh, katere je možno analizirati, deliti in jih s tem izmeriti, klasificirati. Ker je intelekt le del in to znanje le delnost, ne more nikdar vedeti za popolnost, celoto, neskončnost.
Intelektualec se ima za delček in kot del ne more nikdar videti celost, le kot celota lahko vidiš delčke. Kot delčku se ti kaže resnica, kot neka resničnost, platno s testom, kjer skačeš po stopnjah ali principih po nekakšni lestvi.

Ta občutek lepote in dobrote, ti je izgleda tajanstven, pa vendar ga poznaš. Na primer, ko se zazreš v večerno nebo in vidiš zvezde, vesolje. Ta skupek zvezd, ki so dejansko žareče krogle v nenehnem izmeničnem, prelivanju nebrzdanosti, izgledajo kot celota lepo in se kaže kot dobro. To je paradoks celote, ki se kaže v mnoštvu. Psiha človeštva, ki se izkazuje v posamezniku.

Lp,Igor

titud wrote on 22.03.2011 at 09:22:36:


a se ne doseže harmonije z ravnovesjem? v ravno pravi meri, ravno pravem nihanju, ki ga je z vajo skoz življenje čedaljelažje dosegat, čeprav nikol ne neha bit aktiven proces?

Devi wrote on 22.03.2011 at 16:27:01:


Skladnost je energetsko  stanje, ki se ga dosega skozi proces učenja, ki je način odpravljanja neskladja.  Seveda je razmerje med skladjem in učenjem vzajmeno in dinamično, torej v smislu da več ko vem(o), bolj se zavedam(o), kako malo ali celo nič ne vem(o).  V neki fazi se ta proces pač ustavi, navadno takrat, ko bi bil vložek energije v učenje večji od izgube energije, ki ga ustvarja neskladje.

Vsa umetnost je najt to ravnovesje.