Alojz in Sandib wrote on 16.04.2010 at 10:52:24:

Alojz in Sandib wrote on 16.04.2010 at 10:59:23:


Rabim nekaj časa,da posortiram zadeve sam v sebi-vem,da vem-- samo moram brskati!!

Alojz in Sandib wrote on 16.04.2010 at 10:42:22:

Seveda.
Ker posameznik pravzaprav išče odgovore na to, kdo je sam, z namenom, da najde notranji mir, so vse te misli o zavesti, duši in duhu, le odsev njegovega trenutnega stanja.
Vse to je odsev njega samega.
Tisti primer z opicami, mi je bil všeč, ker jasno praktično pokaže, kako posameznik izgubi lasten stik s samim seboj. Sedaj med ozaveščanjem iščemo le tisto, kar smo v sebi potlačili in česar ne razumemo, saj smo potlačili del sebe in del občutkov že takrat, ko še naša zavest in um nista bila razvita do te mere, da bi razumeli zakaj čutimo kar čutimo.
Tudi izkušanje zavesti, ki bi naj bila nekaj ločenega, je pravzaprav le nek del naše osebnosti, ki smo jo potlačili.
Ta "skrit" del naše osebnosti, potem nezavedno vpliva na to, da se tudi v realnem življenju odpovedujemo določenim situacijam in izkušnjam, z namenom, da nas življenje ne bi spominjalo na tisti temen del naše osebnosti.

Quote:

Jaz bi strnil to tako, da je ta Zavest, kot neka  univerzalna energija vesolja in se šele preko našega realiziranega telesa, izrazi ali manifestira kot zavest.
Ta univerzalna energija vesolja pa se seveda lahko manifestira na ogromno načinov v odvisnosti od tega v čem se manifestira.

El Pesnik wrote on 16.04.2010 at 10:36:22:

Izkustveno je lahko le očutenjsko (prijeno/neprijetno ) v meni (intersubjektivno), čustveno (dodro/slabo) zame  (subjektivno v odnosu do nečesa nekoga)  in miselno (resnično/neresnično ) za vse (objektivno) spoznanje. Kolikor bolj se eno sovpada in povrtano potrjuje z drugim, toliko močnje  se to izustvo potjuje kot celostno (hardcore).  
Quote:

Občutje  se nanaša le na  nezavedno v meni, na neko hormosko/kemično pogojeno stanje prijetnosti/neprijetnosti. S posredovanjem čutov vzpostavimo stik z  zunanjostjo  in s tem vnašamo neravnovesja v občutja, zato s čustvi vzpostvljamo odnos na način, s katerim določamo ali  nekaj slabo/dobro  vpliva na naša občutja.  S pomočjo misli konkretne čustvene realcije (odnose) abstrahiramo, da lahko z njimi (uskadiščenimi v spomin) mentalno upravljavamo na način učenja in načrtovanja  v skladu s cilji in nameni (seveda ne le lastnimi, ampak tudi kolektivnimi), ki pa  v končni fazi svojo pravilnost/napačnost   potrjujejo  v občutju prijetnosti/neprijetnosti, le da  ga v tej fazi že zavestno verificiramo(smo v odnsu do lastnega občutja). Zato ves čas govorim, da je misel nujen/neppogrešljiv  predpogoj zavesti, čeprav res  ne edini in tudi ne nujno hierhaično najvišji, čeprav se je evolucijsko pojavil kot zadnji. Misel kot predpogoj zavesti pa problem zavesti kot rezultata celostnega izkušenjskega  ne more zajeti v celoti razen deloma  na neki filozosko/ontološki ravni, zato sem pač naredil zaključek, da se zavest o zavesti, če želi ohraniti svojo celovitost, lahko nanaša le sama nase...      

     

Robi wrote on 16.04.2010 at 11:53:55:


Fajn si strnil tole   zame je razumljivo .

Glede tega ko se posameznik išče razmišljam , se mi zdi paradoksalno ker na eni strani ni nič za najdit ker ne obstajamo ločeno ampak smo skupek več zadev po drugi strani spet pa se moramo vprašat kaj sem kdo sem  . V bistvu se spoznavamo mi je bolj razumljiva beseda kot iščemo, ker je to kar smo pred našim nosom vedno.

Rad bi najprej razjasnil pojem samo-zavedanja.
Po moje je samo-zavedanje pojem, ki izraža razumevanje med vzrokom in posledico.
Torej samo-zavedamo se, ko zaznavamo, da okolje odseva naš obstoj.
Zato se začnemo samo-zavedati šele pri treh letih, ko se že ustvari nek center ali "jaz" s spominom in inteligenco, ki je sposobna zaznavati in razumevati svoj obstoj, kot del prostora in časa v katerem se nahaja.
Zato smo vsi poistoveteni s svojim telesom, saj je to pogoj za samo-zavedanje.

Seveda se ljudje večkrat marsičesa nočemo zavedati, zato krivimo poistovetenje in mislimo, da bomo tako "ubežali" neprijetnim občutkom.