titud wrote on 28.01.2007 at 14:33:59:V bistvu vsa show biznis industrija od glasbe do filma in manekenstva temelji na odkrivanju, bolj rečeno kreriranju tako moških in ženskih modelov z usodno privlačnostjo po možnosti za ćim širše možnice (čeprav zadnje čase bolj vsaj za določen starostni/socialni tip folka in manj univerzalno). Toda bistvo tako odkritega/skreiranega modela je v tem, da folk vidi, da le igra igra ikono, ne pa, da je sam nekomu predstavlja dejansko ikono. Ker tud dejanska ikona ne privlači zato, ker bi bil objekt želeje ona sam, ampak zato, ker je samo izčiščena/idelizirana predstava o nekem realnem objektu želje, zato tud pravi igalec, da bi opravil vlogo ikone, mora hkrati prikrito deidealizirati to ikono, saj se lahko le na tak način ustvari kot objekt usodne privlačnosti.... Najbolj usodno privlačni igralci/igralke se zato vedno znajdejo v vlogah bodisi upornikov, bodisi nerazumljencev, bodisi moralnih zavržencev bodisi psihično neuravnovešenih neprilagojencov od jamesa deana do marlona branda, od BB do liz tailor (enkrat sva v podobenm kontekstu govorila clo o nervotičnem intelektualcu, vizualno dejansko grdem wa). Madonna pa nam npr. kljub temu, da popolnosti obvada ta mehanizem deikonziranje lastne ikonografije, ne more (p)ostat objekt realne usodne privlačnosti. Njena finta je v tem, da slpoh noče skrit, da je tud deikonizacija samo špil, to pa samo zato, da lahku profitira dvakrat: prvič s kreiranjem ikone, drugič pa z njeno (svojo) destrukcijo...
Nobena industrija ne more ustvarit privlačnosti, lahko jo samo prepozna in potem postavi na rdeč tepih, miljon trač časopisov, 100 filmov žnj kvalitete, v vsak radijski ali TV program in podobno. Torej filmska industrija kreira ikone in kot ugotavljaš s tem pravzaprav lahko izniči privlačnost, zaradi katere je nekoga vzpostavila kot ikono. Ikone, ki se jih kreira inženirsko, z opredeljenimi cilji in programi, se ne obdržijo prav dolgo, ali pa so pošteno zmedeni posamezniki, kjer se njihovi problemi presvetijo skozi plašč zvezdništva in jih tako naredijo spet človeške in zato zanimive. Če se prav spomnim, je že Lotze nekje pisal, da si na moremo zaželet nekoga, za kogar vemo, da se ga ne moremo dotakniti, da se nas zares dotakne samo tisto, za kar je videt, da nam je tudi dosegljivo, da je najtežja prav izguba možnosti, ki je videt na dosegu roke. Ikona, ki je preveč zvezdniška, preveč oddaljena od na, preveč drugačna, ne more biti več privlačna.
Madonina privlačnost pa je zame privlačnost performerja, ne glasbenice, ne osebnosti, niti ženske. Na drag queen show ne bi šel zaradi glasbe, seksi postavic, ampak zaradi showa, karikiranja, pretiravanja, barvitosti, sprevračanja. Pri njeje pa me navadno bolj zanima s čim bo šokirala, kaj bo postavila na glavo, kaj novega namerava pokazat, kar ji občasno, nekje vmes med povprečno dolgočasnimi pop-pesmicami celo uspe.
bp