Eva wrote on 01.08.2006 at 22:24:45:moja izbira je bla nedelovanje v zunanjem svetu in umik v notranji svet
težav nisem upala reševat, ker sem imela na izbiro dve ful zahtevni možnosti
ena je bl ait anrazen, druga je pa bla bit iskrena
zdej bom z drugo probala
je človeku treba dat možnost, da sploh ve, kakšna sem, da sploh ve, kaj je tisto, kar je za sprejet oz. ne
namesto da se iz strahu nočem pokazat, pa se še prilagajam, da pol on misli, da sem dobra zanj, ko pa začnem mal bolj po svoje, si pa misli, da sem .. kaj vem.. da sem azfrustrirana.. jest sem pa zafrustrirana tistih ostalih 75 % (sej en vem proporcev) ko poskušam samo ustrezat eni sliki, ki jest mislim, da jo on rabi..
kompromis v katerem bi bla jest zadovoljna: sem hotla rečt, da pomojem ni možen, ampak sploh ne vem, če sem že kdaj bla v fifty fifty kompromisu, glede na to, da nisem bla jest. Lažem, ampak ok, je dobr za predstavo. Skratka, zaenkrat pojma nimam o kompromisih!

(šeena laž)
Hojla Eva
Sej ne vem glih, kje začet. Ajd...iz tvojega teksta.
Začela si pri posledici, nadaljuješ pa pri vzrokih. Bi ti mal napisal, kako jst gledam na to, če ti je prav, mislm, tud če ti ni, k nisva iz oči v oči.
Ne bom ti pisal, zakaj smo ljudje sploh v odnosih, to veš tud ti, če ne bi bili pomembni in potrebni za naš razvoj, bi dal Bog vsakmu svoj planet, pa da se ne zajebava človek pol z odnosi in da v miru nirvanira al karkol že v svoj cilj. Pa ni dal Bog vsakmu svoj planet, se prav, da so odnosi jako fest pomembni, clo tolk rajtam, da so tista rdeča nit, ki vodi človeka skoznje do sebe. Zato jst mislm, da tist, ki odklanja odnose zato, da je blj pristno v odnosu z Bogom, da je tist mal narobe zastopu pomen in namen svojga živetja tle in se ni glih obrnu k Bogu ampak preč od njega. Pa pustva to, vsakmu kokr paše pač.
Kolk entitet vsebuje tvoja zveza s partnerjem /brez upoštevanja otrok in loverjev/. Tri. Tebe, njega in...odnos. On je krog v katerem sta, je prostor, v katerem sta. Ta krog, prostor je omejen. Se da stopiti ven ali pa noter. Kaj ga pa drži skupaj, mu daje obliko, vsebino? Ja ene vezi a ne. Ktere pa so to? Ljubezen je ziher glavna vez /zdej, to se nanaša na partnerski, ljubezenski odnos, ne na poslovni al en drug/, pol so pa še druge blj ali manj pomembne;skupni interesi, kompatibilnost potreb po preživetju, moči, zabavi, pripadnosti in ljubezni ter svobodi, slike v albumu, kufri iz otroštva itd. itd. Zdej, niti dva človeka si nista enaka, da bi reku kt ključ in ključavnica /ja sta...k sta zaljubljena, k še ne vidta ali nočeta videt ničesar iz rožnatega oblačka...tko, ene pol leta/.
Tle grem mal ven iz teme, zajet luft, skoz duše dvojčice. A so? Zna bit da ja al pa tud ne. A če najdeš dušo dvojčico, a pol se pa nadaljuje v stilu "in živela sta srečno do konca življenja"? Sploh ni mus, ker ne živita v odnosu duši dvojčici ampak dva človeka. To je mal več in zna bit sitn fest. Tko da ne se zanašat, da je nekje duša dvojčica in jo besno iskat, in upat, kako bo pa una zveza ful blj kul, kt pa ta, k jo imaš. Zakaj?
No luft sem zajel zdej. Vsi imamo pričakovanja. Bližje kt smo si, večja so. Je to dobro ali slabo? Ja je. Ja ni.
Zakaj je? Ko se pričakovanje uresniči, smo zadovoljni, srečni, vse je lepo, pa tko. Ko se pa ne uresniči, nas boli, smo v konfliktu /jezni, žalostni, razočarani.../. To je dobro. Ker lahko negujemo prijetno vedenje in rešujemo konflikte.
Zakaj ni? Ker se pričakovanja lahko /večinoma/ nanašajo na partnerja in njegovo vedenje in tik tak pripeljejo do razmišljanja, celo prepričanja, da je partner odgovoren za za naše zadovoljstvo in bolečino. Kar pa ne drži glih. Sploh ne. Zadovoljstvo ali bolečino povzroči skladnost oziroma konflikt med sliko iz albuma in rl-jem. Zdej, če to veš in če veš, da tvoje slike so tvoje in so take kt so, partnerjeve pa partnerjeve in tud take kt so, pol že tud veš, kaj je tisti, kar določa trdnost in elastičnost vezi.
Pogovor /pa ne samo verbalni/. Ni odnosa, sploh ne ljubezenskega, ki bi rasel, se razvijal, brez pogovora. Kaj je pogovor in kaj ni pogovor, ne bom pisal /sem že večkrat/, je pa fino, da se ga da z lahkoto naučit. Zavedaj se, da partner nima pojma, kaj ti misliš, če mu ne poveš in obratno. Napisala si, da poskušaš ustrezat sliki, za katero ti misliš, da jo rabi. Zmota in to ful nevarna. Kako pa ti veš, kaj on rabi, če ti ne pove, ne pokaže. Ne veš...to je edino kar veš zagotovo. Samo skozi pogovor boš zvedela in on enako, ne pričakuj, da on kar ve, da mora vedeti, kaj ti misliš. Tako je tudi s slikami. Predstavi mu jih. Naj on predstavi svoje tebi. Samo tako bosta zvedela drug o drugem, kaj komu kaj pomeni, kakšna so hrepenenja, vizije, sanje, želje, vrednote, potrebe, pa tudi kaj je s kufri, kakšne bolečine se skrivajo v njih, frustracije, rane, vzorci itd...
Sem prepričan, zagotovo, da bodo razlike med vajinimi slikami, velike ali pač majhne, vsekakor pa bodo. No evo, Eva. Zdej, šele zdej pa nastop takoimenovano kompromisiranje. In se zna pokazat, da to sploh ni tak bavbav, kt ga občutiš sedaj, ko ti jemlje integriteto, ker pač ne veš, čemu sploh kompromisiraš. In se zna pokazat, da je ful velik procentov skupnih in samo mal takih, ki potrebujejo kompromis. Ja, zna se pa tud pokazat, da pa so vajine slike tolk v nasprotju, da kompromis ni možen. V čem je prednost pol? Ja, ne boš več v hudi stiski, ktero možnost izbrat...al ostat skupaj al it narazen, a ne. Pa še cel kup ostalih prednosti je na vidiku. Mislm, ni več nerealnih pričakovanj in konfliktov, ki iz njih izhajajo, ni obtoževanja in prelaganja odgovornosti za svoj lajf na partnerja, je pa več zavedanja, da svoje življenje kreiraš sama, svoje odzive, svoje misli, dejanja, več zadovoljstva, ker se slike poklapajo z rl-jem, sprotno reševanje konfliktov, sočutje se ful razraste, s tem pa sprejemanje drug druzga takih kt sta, kar avtomatsko pelje v bistveno večjo svobodo, pa v manjšo potrebo po uveljavljanju moči, pa v večjo pripadnost in zadovoljitev potreb po ljubezni, potreb po zabavi /zabava je tud učenje skozi zadovoljstvo, ne le skoz bolečino in prisilo, kar ni zabava sploh/...i tako.
Dih, dih spet. Duše dvojčice in zakaj ni tacga poteka in konca kt v pravljicah? Hehe. Ker sta samo duši dvojčici, ne pa človeka. In človek je več kt duša. In človeka morta komunicirat, se pogovarjat, se iskat, raziskovat, se usklajevat...se učit...skoz odnos. Ker duše se skoz ljudi učijo. Zato ljudje sploh so. Da bi se duše naučile. Ja, je učenje in s tem odnos, lahko mrbit lažje, če gre za duši dvojčici v partnerjih, ni pa mus, je lahko še težje, nikakor pa ni odnosa, mislm, tistga iz pravljice, brez komunikacije in to tud zelo zelo verbalne.
U, še nekej. Pričakovanja so tretirana pri marsikom kt najhujše zlo, nevredno duhovno razvitih ljudi in dokaz pogojne ljubezni. Zdej, lahko res, ma, jst si ne predstavljam glih, kako bi zgledal v praksi bit čist brez pričakovanj do partnerja, do življenja nasploh. No, mrbit si lahko mal, če si mrtev človek ali če si dal skoz totalno lobotomijo, bi znal bit, da nimaš pričakovanj.
butl