Baje, da v tem filmu obstajata celi dve minuti, brez krvi in nasilja.

Quote:

ODLICNO!!!

men je bil film čist prekrvav
pomoje ga sploh nism celega vidu - mi je blo pregrdo - ker niti o kači niti o hudičevki (al kaj) ne vem nč dost ...
tovrstnih filmov (grozljivka rečem jest temu) kjer kri šprica v potokih, ne gledam že lep čas ...
neušeč sugestija
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1145435427/6#6

pa še
avtosugestija
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1038477025/0

in
avtosugestija 2
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1039800701/0



pa še topic o filmu
Kristusovo trpljenje
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1081503874



pa še tole
siaj wrote on 11.07.2004 at 13:30:00:


Ma ja ta ti. "kristjanska zgodovina" je res krvava.
"Kristusovega pasiona" nisem šla gledat, sam vsi (dobesedno) vsi, ki so ga šli gledat so rekli, da je to totalno krvav in grozen film. Sej, verjetno kar dobro predstavi to za kar se gre. [/quote]

Saj vas razumem; škoda le, da vi malo manj. Normalno, da imamo vsak svoje mnenje in okus. Mene film ni spomnil ne na mazohiste, ne na sadiste, kvečjemu se je edini za razliko od prejšnih prikazov Jezusovega križanja, ki so imeli po večini nek romantičen pridih in že spomnijali na pravljico, približal k realnemu. Vsaj času. Zdaj kaj to je realno, seveda ostaja mistika, pa vendar mi je nepojmljivo, da smo tako nagnjeni k tabuiziranju in odmikanju pogleda od nasilja; kot da nas ne bi obkrožal že skoraj vsepovsod in kot da bi obstajala kakšna druga pot, kot ga sprejeti v celoti! Bila sem pravzaprav hvaležna za priložnost, da sem film lahko gledala; kar ne pomeni, da sem uživala. Vsaj toliko pozornosti lahko podarim Njemu, ki se je za človeštvo žrtvoval, da bi bil pokazal, kje je pot in resnica.

Sicer pa, vsak sreča "pravo" osebo ob "pravem" času.

Ne morem rečt, da je zdaj, ker je pač ta film bil na tv sporedu, bila to tvoja okoliščina (nasilja, ful krvi oz. grdega) za sprejet. Toda če praviš, da ti je bilo pregrdo, potem si že na nek način bolj pobegnil prej, kot pa izbral, da temu ne boš dajal pozornosti. Po moje. Koliko to za tabo prihaja v obliki strahu, pa sam najbolje veš. Drugo pa je, ko se nekomu ni potrebno več na tak način soočati s tem.

Film  sem ga uspel pogledat do bičanja oz. kronanja, tolk da sem zvedu, da gibsonov način gledanja na nasilje ni moj način. Mi je bližji tarnatinov, je v njegovem filmskem nasilju kljub nemorali (al pa prav zarad njene odostnosti oz odštekanost)  ena fina estetika,  ki mi je kljub špricanju krvi in razkosavanju  dost laže prebavljiva kot gibosnov zataeženi  krvavi naturalizem, obremnjen z moraliziranjem, v katerem res ne uspem uvidet nč lepega.      

titud wrote on 20.04.2006 at 13:17:34:


A ti, titud, misliš, da si lahko izbereš način nasilja? Nasilje zmeraj je najprej nasilje, šele potem, ko ga sprejmemo lahko osvojimo gledišče gledanja. Vendar pa tudi gledišča izgubijo smisel, ker nasilje je nasilje, in če ga 100% ne sprejmeš, ga pač ne skenslaš.




To najbrž ne bo škodlo še enkrat prebrat:

V:
Mnogo ljudi se zaveda resnice trpljenja, a ne naredijo drugega koraka, da bi dosegli zavedanje izvora trpljenja. Čemu je tako?
O:
Mislim, da gre predvsem za paranojo. Hočemo pobegniti. Hočemo pobegniti pred bolečino, namesto, da bi jo imeli za izvor navdiha. Vemo, da je trpljenje nekaj slabega, zakaj bi torej iskali naprej? Nekateri ljudje, ki veliko trpijo in spoznajo, da trpljenju ne morejo uiti, ga začnejo razumeti. Večina ljudi pa se ukvarja s tem, kako se znebiti svojega nemira in so prezaposleni z iskanjem zabave, da jim ne bi bilo treba pogledati v material, katerega že imajo. Gledanje vanj preveč spravlja v zadrego. To je drža paranoje: če boš pogledal preblizu, boš odkril nekaj strašnega.  


V:
Od kod pride motivacija v prebujen um?
O:
Navdahnjena motivacija prihaja od nečesa onstran misli, nečesa onstran pojmovnih idej «dobrega« in »slabega«, »zaželjenega« in »nezaželjenega«. Onstran misli je inteligenca, ki je naša temeljna narava, naša podlaga, intuitivna, prvobitna inteligenca, občutek prostora, kreativen odprt način ravnanja s situacijo. Takšne vrste motivacija ni intelektualna, temveč je intuitivna in precizna.  


V:
Ko vidim grdost v samem sebi, ne vem, kako bi jo sprejel. Namesto, da bi jo sprejel, se ji poskušam izogniti, ali spremeniti.  
O:
Ni ti je treba skrivati. Ni ti je treba spreminjati. Raziskuj naprej! Ko v sebi vidiš grdost, je to samo predsodek. Ti jo vidiš kot grdost, kar je še vedno povezano z idejami »dobrega« in »slabega«. Preseči moraš celo besede »dobro« in »slabo«. Moraš iti onstran besed in pojmovnih idej in se enostavno spustiti v tisto, kar si, globje in globje. Prvi preblisk ni čisto dovolj; brez presojanja moraš preučiti podrobnosti, brez uporabe besed in pojmov. Polno odpreti se samemu sebi, pomeni odpreti se svetu.