Martin Prechtel: Skrivnosti govoreče jaguarke

Pleme je drevo, zakoreninjeno v prvi posteljici stvarstva. Njegovo deblo raste skozi tri plasti stržena, ksilema in lubja v peti svet, svet plodov, ki mu pravijo ruachuliu, sadež zemlje. Tudi preostala štiri stvarstva obstajajo v sedanjosti obenem s petim, kajti vse, kar obstaja v njem, izvira iz njih.

Vsak otrok, rojen v vasi, se je v preostalih plasteh stvarstva že rodil in prešel drugo za drugo. V vsakem od teh zaporednih stvarstev je prejel pomembno plast svojega fizičnega in duhovnega sestava. Potem, ko je prejel te plasti in živel v njih, mu je bila dana oblika in rodil se je v peti plasti sadeža zemlje, v svetu oblike, v tem svetu. Tako smo vsi ljudje podoživljali zgodovino sveta in smo pravzaprav bili zemlje v malem, ki hodijo po zemeljskem površju. Vse, kar smo videli zunaj, smo pomanjšano nosili v sebi.

Prvo stvarstvo je bilo kamen in ogenj; v tej plasti si prejel, kar je trdno in vroče. Tu si dobil svoje kosti, srce in žolčnik. Stari oče ogenj je živel v tvojih kosteh, mati življenja pa v tvojem srcu. Osebna duša je domovala v žolčniku, v katerem so se porajale sanje. V žolčniku je bival q'aq'ql ali ognjena duša.

V drugi plasti si dobil meso, kajti v tem stvarstvu so bile vse užitne rastline, cvetice in drevesa. Vsi Cutuhili vedo, da meso izhaja iz hranjenja z rastlinami. V tretjem stvarstvu si dobil kri, živčevje in vse telesne tekočine. To je namreč dežela vode, rek, dežja, jezer, potokov, oblakov, megle in strele. V zadnji, četrti plasti so ti bili dani dih, videnje in gibanje, kajti četrta je plast vetra in živali. Nato si se rodil v peto plast, kjer si dobil obliko in postal sadež na vejah starega vaškega drevesa življenja.

V vsaki od plasti sta sedeli po dve božanstvi, starec in starka, ki sta te sestavljala. Starec v vsakem stvarstvu je sestavljal moške stvari, da je naredil otroka, starka pa je z ženskimi stvarmi dopolnila starčevo stvaritev. Tako je vsak otrok, ne glede na spol, dobil prvine obeh.

Starčevska dvojica v vsakem stvarstvu je med delom izgovarjala posebne čarobne besede in stavke, ki so postale to, kar sta opisovala. Bogovi so oživili svet z besedo, tako da so vztrajno ponavljali imena stvari. Ko ta imena preidejo v peto stvarstvo, prevzamejo telesno obliko in delovanje.

Te besede so bile nekakšno molitveno štetje. V eni plasti stvarstva je starec zavezal vozle, da je naredil otrokove mišice, medtem ko je njegova družica vtkala zgodbo v njegovo življenje. Med delom sta starec in starka prizivala svete stvari, ki jih telo potrebuje. Te molitve naštevanja se nikoli niso končale, temveč so se nadaljevale iz plasti v plast in predstavljale temelj majevskega koledarja. Narejeni smo iz besed, ki predstavljajo mesta v naših telesih in tudi na zemlji. Peti svet je dal vsem tem besedam, ki sta jih starca ponavljala, prostor, kjer so dobile obliko in tekale naokrog, srečne, da so žive in se skupaj gostijo.

Vsak par starcev te je predal naslednjemu stvarstvu, kjer te je sestavljal naslednji par, te predal naslednjemu in tako naprej, dokler te niso predali v svet, kjer so čakali vaščani in babice, ki so pomagale pri porodu in te prijazno sprejele. Toda otroka so v življenje priklicali bogovi s svojimi molitvami naštevanja.

Ko sem prišel domov v Atitlan, nisem nič vedel o tem, pa tudi še nekaj let ne, čeprav sem se dobro naučil majevskega jezika. Cutuhili mi niso verjeli, pa tudi brigali jih ni. Mislili so, da sem pozabil, kot so pozabili vsi drugi v vasi. Povadali so mi, da se tudi nihče drugi ne more spomniti, da je šel skozi prejšnje štiri svetove; vsaj ne takoj. Vsak Cutuhil je začel svoje življenje v pozabi, nato pa do smrti sestavljal spomine na prejšnje svetove, da bi služil večji blaginji vasi in sadežu zemlje ter učil nove pozabljivce, da bi se spomnili.

Ne le da smo božanstvom drugih plasti dolgovali svoje rosjtvo, tudi naš otipljivi svet sadeža zemlje, kjer smo se gibali in hranili, so hranila in vzdrževala druga božanstva in sile, ki so živela v teh vzporednih duhovnih svetovih. Naš svet je bil sadež, podobno kot pri drevesu, božanstva pa so bila korenine, deblo, stržen in lubje. Bogovi drugih svetov so skoznje dovajali sok življenja v naš svet, kjer smo uživali, česar oni niso mogli.

Čeprav so stari bogovi in božanstva omogočili naše življenje, so morali ostati v svojih svetovih. Vendar je peti svet tako čudovit, da si ga želijo. Duhovni sporazum med vaščani in bogovi je določal, da nas bodo ohranjali pri življenju, če obljubimo, da se jih bomo spominjali. Sadeži našega spominjanja so bila naša življenja in ta zemlja, z obredi samo jim morali pošiljati nekaj lepote.

Tako kot je moral vsak vaščan garati, da je prispeval svoj delež k oskrbi družine, je morala vsa vas kot celota plačevati duhovne stroške svojega obstoja tako, da je duhovom, bogovom in silam veličastnih plasti drugih svetov dajala hrano in spominjanja. Tako kot stari ljudje v vasi tudi bogovi niso bili zapostavljeni ali pozabljeni. Vedno smo poskrbeli, da so bili stari ljudje siti in zdravi. Pošiljali smo jim darila, hrano in delež sega, kar smo imeli. Nismo pozabili nanje in se ob tem učili, da ne smemo pozabiti na bogove. Stari ljudje nas opominjajo, naj hranimo, kar nas je hranilo doslej.

Bogovi so nam dali življenje, da bi se jih spominjali in jih tako ohranjali pri življenjju. Bogovi vseh plasti so se hranili z našim spominjanjem. Dali so nam stvari, ki jih oni niso imeli, da bi lahko ustvarili čudovite obrede, govore, predmete in načine spominjanja, ter jih ponovno sestavili, kot so oni sestavili nas.

Zato je vas potrebovala in spoštovala svoje starce in starke, ki so živeli dovolj dolgo, da so se naučili spominjanja. Znali so ponovno zbrati, kar sta rojstva travma in vsakdanja borba za preživetje potisnili v pozabi: besede in duhove, ki so nas ustvarili.

Ko si moral saditi koruzo, loviti ribe, tkati, nositi vodo, tekati za otroki ali kuriti ogenj, te vse to ni preveč skrbelo. Navsezadnje je bil eden od načinov čaščenja duhov, ki so nam dali življenje, cutuhilski občutek dolžnosti, da živijo skupaj in da živijo dobro.


V izvorni cvetoči gori popka zemlje je bila vsa narava zgodba, katere besede so bile rastline, živali, vetrovi, kamni, drevesa in podrast. Narava je bila govor bogov.


Kot sem v otroštvu navijal vrvice v klobčič, šaman navija svete besede in zgodbe bogov okrog našega neotipljivega duha ter mu daje hišo in obliko obenem. To nas vrne domov in naredi vidne v novem telesu ali hiši ter onemogoča, da bi zbledeli. Postopek se imenuje "sadež se vrne" ali "obraz pride nazaj", kar pomeni, da si ozdravljen.

Skrivnost vaške povezanosti in sreče je bila v darežljivosti njenih ljudi, skrivnost te darežljivosti pa je bila v vaški neučinkovitosti in propadanju. Tako kot vaške kolibe in naša telesa tudi hiša sveta, ne glede na svojo veličino, ni zgrajena tako, da bi trajala večno. Zato je treba vse življenje redno obnavljati. Vaščani so se zbrali najmanj enkrat na leto in skupaj popravljali katero kolibo, se pogovarjali, smejali, jedli in pomagali, kjer se je dalo. Tako so na novo vzpostavili mesto vsake vaške družine in se ga spomnili.

Če je hiša zgrajena predobro, tako da trdno stoji in noče razpasti, ljudje nimajo razloga za druženje. Hiša sicer stoji, vaška skupnost pa razpade in nič se ne obnavlja. Pametni ljudje bi morda našli kak izgovor za druženje, a to je preveč abstraktno in preplitvo, poleg tega take zvijače žalijo dušo. Ljudje imajo resnično potrebo, da ustvarjajo s svojo iznajdljivostjo in svojimi rokami.

To druženje, ko gredo ljudje skupaj po vodo ali se lotevajo vaških opravil - ki bi jih stroji končali mimogrede - ali popravljajo majave hiše, ustvarja veselo povezanost, ki jo tako pogrešamo v načrtovanih odtujenih življenjih sodobne družbe. Nenaravno nasilje, nesmiselno ubijanje in vojskovanje, ki mu pričamo, so znamenja izjemnega strahu pred propadom in smrtjo. Pojavijo se, ko ljudje niso resnično doma. Nesposobni da bi poustvarili hišo sveta kot naši šamani, podpisniki sodobnosti zavračajo zamisli o obrednem življenju in hranjenju duhov. Raje iščejo trajne rešitve, kot so atomske bombe, vojne, taborišča, zakoni in ideali, ki jih je treba podpirati in braniti. Vse to početje je iskanje večje varnosti, v kateri naj bi bili neiniciirani ljudje rešeni pred sovražnim vesoljem.

Nezadovoljni in brez zaupanja, da je življenje mogoče obnoviti, se bojijo postarati, postati veličastni, drevesom podobni starci, bojijo se umreti in spremeniti v družbeni humus. Sodobni ljudje zahtevajo trajnost jeklenih mest in nesmrtnost. Prepričani, da se jih po smrti nihče ne bo spomninjal, si prizadevajo ostati večno mladi, otrpli v mučni praznini sodobnih skupnosti. Darežljivost duše in otipljiva prizadevanja, da bi se soočili z neprestanim pritiskom propada, dajo človeškemu življenju smisel, plodno domišljijo, vitalnost, občutek koristnosti in lastne vrednosti. Ko propadanje "zdraviš", namesto, da bi se v skupnosti soočil z njim, začne družba razpadati. Darežljivost postane oglaševalski podvig ali nespodobna beseda.

Živimo v nekakšni mračni dobi, ki jo umetelno razsvetljujejo neonske luči, tako da nihče ne ve, kako zelo se je stemnilo. Naš izgnani duh pa se tega zaveda. Globoko v naših kosteh prebiva starodavna pojoča dvojica, ki se noče odpovedati svojemu čudovitemu divjemu glasu. Sveta ne bo konec, če ga bomo našli.