Zanimiv clanek v 45. stevilki Mladine, "Pariz gori":

http://www.mladina.si/tednik/200545/clanek/nar--francija-laurent_hassid/


Zal pa nimajo on-line tudi iz Die Welta prevedenega intervjuja z Ayaan Hirsi Ali, z nizozemsko poslanko somalskega rodu. Direktno se sicer ne navezuje na francoske dogodke, pojasnjuje pa marsikaj ...

Mocno priporocam v branje,
ARS

ARS wrote on 17.11.2005 at 15:41:31:


pisec Mladininega članka verjetno še ni slišal za svobodo gibanja.

(V SSSZ so poznali vizo za izstop, oziroma dovoljenje za preselitev v drugi kraj  , nekateri očitno težko pograjfajo idejo, da pravice ne pritičejo samo njim)

titud wrote on 17.11.2005 at 17:09:08:


Dogme niso rešitev ničesar - če imaš glavobol in si začneš pomagati z berglami nisi ničesar rešil, čeprav te mogoče prime placebo efekt, ali pa te navije v roke...

Bistvo dogme je v tem, da jo lahko sprejmeš samo v celoti - ne moreš je vzemati po potrebi, saj jo s tem že zanikaš. Osnova vsake dogme je v tem, da je postavljena izven kritične refleksije ali preverjanja. O dogmi se tudi ne premišljuje, saj je dvom že odklon (izvirni greh je v razmišljanju - v tem, da se je jedlo od drevesa spoznanja).

Zato po moje je velika razlika med gornjima pristopoma, saj eden sprejme realnost, drugi pa na vsak način išče rešitve, kako bi se tej realnosti izognil (pri čemer je tvoja zmota v tem, da predpostavljaš, da sprejetje paradoksov pomeni trpljenje, sprejetme neke dogmatične rešitve pa pomiritev - napaka je že v tem, da vidiš edino (čeprav začasno in pomožno) rešitev v dogmatizmu in ne dopuščaš možnosti, da bi se morda nekoč lahko vse skupaj razrešilo na popolnoma drugačen način).



titud wrote on 17.11.2005 at 17:09:08:



Vernik je dogmatik: čeprav ne postavlja dogem pa vanje verjame, in vsak odmik od njegovih dogem razume kot napad na njegovo vero. Fundamentalisti so samo bolj (do konca) dosledni v tem dogmatizmu, seveda ga ozadje niti ne zanima, ker končno ozadje je Bog, on pa si ga je zagotovil s tem, da dosledno sledi njegovi besedi...





uživajte!

t wrote on 17.11.2005 at 21:06:10:


Vernik bo za razliko od fundamentalista dopuščal možnost obstoja različnih dogem ne da bi s tem zanikal  učinek svoje na svoj  lajf. Kar ne pomen, da postanejo dogme tržno/potrošno blago, ki jih je možno poljubno menjavat v skladu z modo ali trenutnimi interesi, saj če naj dogma res deluje, mora dajat uporabne odgovore na kompleksna/celovita bivanjsaka  vprašanja in jo zato moraš sprejeti v celoti tko kot ti praviš. Priznanje enake vrednosti drugi dogmi  torej ne predpostvalja nujno dvom v lastno, prej bi reku, da krepi vero v učinek lastne ne da bi jo blo treba preverjat s postokom kritične refleksije. Problem ver po moje ni v tem, da bi dogme potrebovale kritično refleksijo,  ampak v nesposobnosti   vzajemnega  priznavanja  različnih dogem, ne da bi jih čutile kot ogrožujoče ali konkunkurenčne.

Članek v mladini kaže, kako izjave pomebnih/močnih/vplivnih  lahko kot samouresničujoče prerorkokbe  postanejo sredstvo za utrjevanje na njihovih oblastnih položajih. Vse kar nemočen folk lahko nardi je to, da jim ne da nobene teže, to pa lahko nardi le, če se zaveda, da jih dajanje teže takim izjavam samo dodatno ogroža. Za to pa je potrebna neka oblika kolektivne, včasih smo temu rekli razredne zavesti. Paradoks pa je v tem, da se ta zavest najbolje  razvije le v skupni rekaciji/uporu na take izjave, zato bi se razsoden politik moral zavedat  dvoresznosti takih izjav. V predseniški bitki v franciji, kjer ima predsednik izvršno oblast,  take razsodostosti od kandidatov ni za pričakovat, zato če ne drugega bi moralo oblikoavnje  kolektivne zavesti pri upornikih rezultirat vsaj na spremembo franoskega političnega sistema na način, v katerem predsedsedniška  funkcija ne bi bla tko privlačna, da  bi se kandidat za   naskok nanjo ne pomišljal izzvat in požgat pol države.

titud wrote on 18.11.2005 at 09:39:08:


Samo en problem imaš - da očitno nisi vernik


titud wrote on 18.11.2005 at 09:39:08:




Že, če vzamemo židovsko-krščansko-muslimansko navezo (religije knjige), lahko ugotovimo, da ne pridejo skupaj in če gremo na krščanske ločine, vidimo, da niti znotraj njih ne bo nikoli prišlo do pomiritve (če pogledamo samo osnovne - brez vseh fundamentalistov), če pogledamo muslimane, vidimo isto, samo, da oni niso čakali toliko časa kot kristjani, da bi se sprli med seboj.
Kaj pa če gremo na agnostično/ateistični budizem ali na hinduizem - tu lahko zagotovo rečemo, da se že osnovna izhodišča popolnoma razlikujejo...

Seveda je sobivanje sobivanje možno v nekem sistemu, kjer nobena od religij ne prevlada, kjer so sekularizirane in po možnosti popolnoma marginalizirane.


uživajte!

ARS wrote on 17.11.2005 at 15:41:31:

Ceprav to sicer ni bistveno, pa tale Neuilly-sur-Seine ni nekje dalec stran od "korita" - za tiste, ki Pariz in okolico manj poznate. V Neuilly-sur-Seine se pripeljes direkt iz srcike Pariza, po aveniji Champs-Elysees, naravnost mimo Slavoloka zmage ... et voila, Neuilly!

ARS wrote on 18.11.2005 at 11:58:38:


Dokler bo dnar folku talan kot socialna pomoč, pogojena s statusom hendikepiranca na trgu dela,  tolk časa bo ta dnar orodje strukturne represije gospostva. V tem  smislu se socialna pomoč čist nč ne razlikuje od nizke plače, ker če ne boš  izrazu  zanju pokrnosti/hvaležnosti, ti bo grozil  odvzem tako   enga kot  drugega. Tle se tud kaže, da ni delo tisto, ki ti zagotavlja socialno varnost, ampak pokorščina, zato je tud pričakovanje, da bo uprni folk mogoče  pokorit  s slabo plačanimi in nekreativnim zaposlitvami, po moje  račun brez krčmarja.