Bamby wrote on 15.09.2005 at 05:43:26:S tem tvojim 1. postom spodaj se strinjam s teboj, vendar mi vseeno ni jasno kako bi lahko ljubezen zapovedal, če že dopuščaš možnost, da je ni mogoče zapovedat? Kako? Ne rabim tvojega odgovora na to, ker se razume, da to ni vprašanje ampak samo poudarek, da je ta tvoj stavek popolnoma odveč in samo poudarja tvoj strogo “vojaško intelektualiziran” koncept pisanja s pridihom “poezije”. Kot bi napisal: “Ljubezni ni mogoče natočiti v kozarec”
Torej kljub svojemu “vojaško” strogo razumskemu ustroju pisanja dodajaš neke vrste “poetiko”, ki zraven niti ne paše in dela vse skupaj konfuzno. Konfuzno tudi zato, ker nekaj kar ni mogoče zapovedat tudi ne more postati stvar poličnega odločanja. Torej je stavek popolnoma odveč, kot poezija sredi orodjarskega priročnika za vrtanje navojev v kovine.
Srnica, hvala za izkazano pozornost, ki je že zrad vztrajnosti res ne morem jemat drugače kot doronamerno, pa še pohvalu bi te izkazano slikovitost predstavljanja mojega po tvoje neumestnega mešanja analitčnega uma s poezijo. Naj ti jo skušam razložit.
Zvesten namen mojega pisanja ni širjenje naukov in pisanje priročnikov za prakticiranje, ampak skupaj z vami razreševat situcacije, v katerih se razum znajde v slepi ulici bodisi zato, ker je začel analizirat iz napačnih predpostvak ali pa je prišel do točke, kjer se ga pač mora odložit kot orodje in se ga zamenjat z drugimi, primernjšimi orodji, od metaforike do molka. Lahko da se ti zdi, da to orodje na plano potegnem prezgodaj, ko bi se dalo izjavo še utemljit ali ovreč z razumsko analizo, ampak zato pa ste tud vi tle, zato dajem svoje misli na forum, da to nardimo skupaj, dialoško. Bolj kot na kritiko glede mojega vojaškega razumarstva ali šarlatanske poetike sem zato občutljiv na kritiko, da sem nedovzeten za dialoško iskanje/kreairanje resnice.
Quote:ZAKAJ bi bil zaradi tega obremenjen s slabo vestjo?
ZAKAJ naj bi imel zaradi dostopa do Resnice občutek elitizma?
ZAKAJ meniš, da bi moral o resničnosti svoje Resnice sploh prepričevati kogarkoli drugega, če sam praviš, da si DEMOKRAT, ki nikomer ne vsiljuješ svoje poti. (PROTISLOVJE in samo prazno intelektualiziranje o zadevi ki je ne čutiš)
Lahko pa ta zadnji citiran stavek razumem tudi drugače in priženem še do večjega absurda:
Čeprav se zavedaš unikatnosti Resnice in nezmožnosti, da bi jo naredil za splošno ljudsko dobrino (kar naj bi bila potreba po zapovedavanju kot zakonsko sankcionirana praksa), se ji odpoveš s tem, da je ne priznavaš (narediš nasilje nad samim seboj), ker ti ni uspelo narediti nasilja nad drugimi.
Demokratičen pristop ali v tem primeru celo dvojno nasilje. Ker ni uspelo “demokratično” nasilje nad vsemi, narediš (unikatno) nasilje nad samim seboj.
Ko tako pogledam vidim, da so tudi ti stavki popolnoma odveč. Kaj potem sploh še ostane. NIČ, oziroma potreba po novem in drugačnem. V smislu, ki sem ga že poudaril:
Resnica ni stvar demokracije.
Me veseli, da si opazu pardoksnost/abusrdnost mojega pojmovanja resnice, saj ta ta tud mene jebe in sem jo zato tud na ogled postavu, da jo probamo skupaj razrešit.
Paradaksnost se po moje pojavi takrat, ko hočeš nekaj razrešit logično v eni dimneziji (istočasno v istem prostoru), čeprav se lahko to logično rezrešilo le multidimenzionalno, v različnih časih in različnih prosotorih. Jebeno je, da moraš za tako analizo te čase in prosotore šele vzpostvit, da lahko v njih svojimi prepostvkami v njih opreriraš.
Tko da resnica nima samo demokratične dimenzije, čeprav brez nje ne bi obstajala. Resnica je avtoritrana v osebnem smislu, ker nanjo se moraš 100% zanest, da se je lotiš relaizirat v družbeni praksi, ki tvoje resnice ne sprejema ali pa celo posvem zavrača. Na 100% odpor do tvoje resnice skor ni mogoče računat, ker tvoja resnica tud če je še tako 'out' od trenutno prevladujoče družbene prakse, korenini v bistvu v istem kot trenutna družbena praksa: v t.i. kolektivnem nezvednem, v tisočletja starih usedlinah družbene prakse, v aretipskih nastavkih kako uspešno rešit vsako mogočo sitaucijo (uspešno zato, ker neuspešnega arhetipskega nastvaka ni, ker so neuspešni itak izumrli).
V tem smsilu sem kot posameznik lahko popolnoma samozvesten in kompetenten, da v okolju izvajam svojo resnico ob predpostavki (in zato brez slabe vesti), da je bi bla ta resnica vsaj potencilano lahko bila tudi resnica vseh drugih. Če pa mi te samozvesti manjka (družbeni sistemi pa to nesamozavest pri posamezniku tudi sistematično vzodbujajo), se pač podredim večinski normi kot kriteriju resničnosti in v sebi skušam retrogradno najt arahetipske nastavke in jih nanje navezat tko, da jo bom občutu tud kot svojo.
Zdaj se je za vprašat, kaj je zame (če premorem seveda dovolj samozavesti) kriterij resničnosti moje resnice, če se 100% ne relaizira (in skor nikol se ne, vsaj v širšem večinskem) v okolju. Po moje je kriterij resničnosti moje resnice ta, da si skozme (z mojo aktivnostjo) okrog sebe ustvrja tako okolje, da se lahko ta resnica samorealizira. Če je to okolje omejeno na mene samega (mojo glava), pol je itak lahko resnično samo zame in je ta resnica v širšem kotnekstu patološka, povratno pa za mene kot družbeno (od drugih odvisno/soodvisno) bitje usodna tud zame. Pravim lahko usodna, ne pa nujno, ker človek kot družbeno/sočutno bitje in zato kot večinsko humana družba skrbimo za obstoj tudi takih osebnostno patoloških bitij (atvisti, shizofreniki...) , tud zato, ker so hkrati ena od refernčnih točk možnih pojavnih oblik našega uma, ki nas opozraja na nujnost socialne verifikacije naše notranje resnice.
Če pa se ta naša notranj resnica v okolju relaizira na način, da okrog sebe ukstvarja pogoje za samorealizacijo, pol to počne s svojo notranjo sugestivnostjo, ki učinkuje tud na druge ( sugestivna za druge je lahko le, če je hrati resnična tud za druge). Taka notranja resnica poseduje torej neko notranjo moč, ki 'razoružuje' in vabi k sledenju, torej k ustvarjanju večinskosti v vneki družbi. Taka moč notranje resnice pa je, se strinjam stabo, bamby, ljubezen, zato tudi velja stari dober ljudski rek, da ljubezen prevlada (če zaključim malo pesniško). In še vojaški dodatek, da prevlade ljubezni v neki skupnosti tud z močjo, ki ni sidrirana vnotranji resnici vsakega njenenaga člana ampak v neki zunanji obči družbeni normi, ni mogoče zapovedat.
Quote:Ali to pomeni, da veš celo to kakšen občutek bi ti imel, če bi se zavedal tistega česar se sedaj ne zavedaš (Resnice, glej spodaj) in o tem samo intelektualiziraš? (OBČUTEK ELITIZMA)?
Vsak posameznik, ki čuti delujočo resničnost navzeze resnica=ljubezen, se počuti elitno nasproti večini, ki tega enačaja ni sposobna brez sence dvoma potegnt. Vsaj mene daje skušnjava, da bi ta enačaj razumsko utemeljil in ga tem po demokratičnih principih moderne racinalno organizirane družbe vsaj deklarativno svobodnih posameznikov napravil za prevladujočo družbeno normo. Bog mi odpusti!
Quote:Točno, kdor se drogira ne vidi kokoši v juhi ampak stremi samo k temu kako bi prišel do naslednje doze. To se mu nedvomno bolj mota po glavi kot kurji kluni v juhi. Lahko bi rekel, kdor se drogira ima spoštljiv odnos do živali, če odmislim, da nekateri odžirajo travo kuram
Ta odvisnost od substance ni imanetna lastnost samo droge, ampak tud vsake idelogije. Tud take, ki širi ljubezen kot temeljno substanco, odkatere je potrebno biti odvisen. Pozitivna vloga droge pa je bla vsaj v nedavni zgodovini, ki je obema blizu, med drugim tudta , da je razkrila ideološkots odvisnosti od ljubezni.
Quote:Najprej si dopoveduješ, da za drugega ne moreš vedeti (nisi popolnoma prepričan??)
...potem pa se očitno ”preseliš” v dušo samega Kristusa in ugotoviš kaj bi bilo za njega najbolje.
Jest ne govorim, kaj bio blo zannjga najbolje, mapak kaj bi jest na svoji stopnjo razvitosti zavesti naredu na najegovem mestu. Taka pač jest razumem funkcijo nasveta.
Home
Pages: 
