Quote:Skoz mi tale hodi naprej; se mi zdi, da paše k tematiki, če prav razumem, kaj si hotel napisat. (X, I hope you don't mind, da sem si jo sposodla)
"Never argue with idiots. They'll drag you down to their level and beat you with experience."
Ne more biti bolj res. Je pa še skor večje sranje, ko jih shendlaš pr seb v tolk, da si jih sprejel nekako, pol bi te pa najraje "stran spravli".
Nekako pa se moraš branit.
Kako se obnašat do boleče iskrenosti drugih?
Se odzivat na njihove projekcije do onemoglosti?
Become an idiot yourself?
Iskrenost kot utemljenost neke trditve/menja v lastni izkušnji, je sama po seb impresivna in nalezljiva, vendar na drugega ta iskrenost sama po seb ne bi smela delovat z avoriteto resnice. Če se to zgodi, te impresiven norec potegne v svoj svet resničnosti, katastrofične posledice pa smo se uspel nagledat tko v kolektivni kot najbrž tud vsak tud v svoji osebni zgodovini.
Norcu se mora dopustit artikulirat svojo izkušnjo že zato, ker ma vsak del sveta, ki je samo njegov lasten in je v tem smislu vsak za druge nor. Če bi blo artikuliranje norosti nedopustno, pol bi blo nedopustno tud nekomu rečt, da mlati parzno slamo, da je njegova še tako iskrena izkušnja zame navaden bullshit, ker se predpostvlja, da bo v o svji norosti pač kulturno tiho. Če nekomu lahko svobodno rečeš, da serje, mu s tem ne prepoveš artilkulirat njegove norosti, amapk mu jo pomagaš ozavestit, kar je dost boljš, kot pa da se predpostvalja, da je ne bo niti izustil, ker s takim pričakovanjem onemogočaš tud sebe v artikulaciji lastne norosti.
Post modernii mediji ti svojo prostorsko/časovno neomejenostjo v nekem smislu umogočajo artikulirat kup lastne norosti, neumnosti, idiotarij za katere lahko ziher najdeš podpro v lastni izkušnji. V tem jest ne vidm nč slabga, ker le tako, da jih narediš javne na tak način lahko zrelativiraš resničnost lastne izkušnje za drugega in hkrat izkušnje drugega zate. Ne gre več zato, da bi se moralo neumnost in norost skrivat pa prepovedat, ampak zato, da se nauči resnico selekcionirat.