titud wrote on 17.05.2005 at 08:41:22:Če je skeptik do konca dosleden v svojem skepticizmu, mora v bistvu predobstoj objektivne stvarnosti predpostavljat ravno zarad tega, da lahko razvije dvom v njeno (ne)dostopnost. To je precej shizofrenična situacija, ki jo po frankfurterju razrešuje z nevrozo/bullshitom. Sranje je torej medicinsko gledano v bistvu stanje skeptikove nervoze, s katero razrešuje svojo eksistencialno stisko.
Skepsa se tiče predvsem tega, kar lahko vemmo - znanja, ne pa toliko obstoja neodvisnega sveta.
Frankfurter pa kritizira predvsem antirealistično pozicijo, ki zanika možnost obstoja od nas neodvisne realnosti, ki naj bi predhajala našim spoznanjem. Medtem ko je relativizem spoznavno stališče, ki predpostavlja to, da je vsako spoznanje odvisno od odnosa med spoznavnim subjektom in objektom spoznavanja: tako dobimo sobjektivni relativizem, ki zanika možnost kakršnegakoli objektivnega spoznanja in objektivni realizem, ki to možnost dopušča.
Antirealizem, katerega kritizira Frankfurt je torej posledica (ali osnova) subjektivnega relativizma. Skepticizem pa mora zaradi svoje narave puščati vprašanje realizma/antirealizma odprto, saj dvomi v spoznanje česarkoli (vkolikor to ni metodični skepticizem kartezijanskega tipa, ki je samo metoda za doseganje spoznanja ne pa filozofsko stališče).
titud wrote on 17.05.2005 at 08:41:22:Relativist objektivne stvarnosti niti ne predpostavlja, zato se ne ukvarja z njeno (ne)dostopnostjo. Zanj obstaja neskončna množica stvarnosti, zato se mu ni treba ukvarjat z njeno objektivnostjo. Če se začne z njo obremenjevat, postane skeptik. Za relativista je pod dolčenimi pogoji na nek način vse res (je vse mogoče razložit s soodnosnostjo) zato ne pozna dvoma/negotovosti in iz nje izvirajoče nervoze, zato mu ni treba srat (oz. se mu po frakfurterju ni treba pri iskanju gotovosti sklicevat na iskrenost lastne izkušnje).
Relativist torej mora predpostavljati tudi objektivno stvarnost - seveda pa bo dejal, da je naše pojmovanje te stvarnosti pogojeno z našim odnosom do nje. Ne problematizira realnosti, temveč našo vednost o tej realnosti.
Tisti, ki odjektivno predstoječo stvarnost zanika pa je antirealist - za njega je pač svet ponavadi samo konstrukt znotraj naše vednosti.
Po Frankfirtu torej antirealist zaradi svojega zanikanja objektivne realnosti zanika tudi resnico in resnicoljubnost samo in se tako preko iskrenosti zavezuje nečemu, kar naj bi bila neka njegova inherentna notranja resnica: namesto pravilnosti pride iskrenost. Ker je antirelalist prepričan, da realnost nima neke notranje resnice, se zaveže notranji resnici svoje narave: ker nima dostopa do resnice dejstev, se odloči, da bo iskal resnico v sebi samem. V sebi pa vsak nosi predvsem veliko dreka in tako se začne sranje.
uživajte!