Mateja B. wrote on 28.03.2005 at 15:05:59:

Nak, draga mateja b., po mojem mnenju pa zanikanje in potiskanje konfliktov vodi vse kam drugam kot v razrešitev konfliktov. Tako kot vsa zanikanja in potiskanja.

Mene taka zanikanja konfliktov spomnijo na lastnosti raztopin (solutions) o katerih se nisem nikakor maral učit včasih v šoli pri kemiji. Vzameš neko snov in jo kar se da veliko raztopiš v neki drugi snovi, vse zgleda lepo in prav, gladina je videti mirna, pa potem prideš drugo jutro in vidiš en neraztopljen kupček, ki se je bogvezaradičesa pojavil spet nekje na sredini.

In potem debelo gledaš in se praskaš po glavi.
Mateja B. wrote on 28.03.2005 at 15:05:59:

Eh na ta tvoj utilitarizem je pa marsikdo naravnost alergičen, ker dovoljuje tudi recimo pregnat ciganske otroke iz šol, da bodo starši večine otrok zadovoljni in potem še reči, da je to pa dobro in prav. Za tisto, kar je prav oz. pravilno oz. pravično, pa želi večina ljudi vendarle biti neodvisna od diktata sosedov, ker če že soseda ne smeš počit po gobcu, če se ti recimo na kakršenkoli način že pokaka pred prag, imaš pa vsaj dober občutek, da imaš pa prav. In si zato menda dober on pa ne.

Lahko se pa potem tudi ti pokakaš na to kaj je prav in greš in počiš soseda po gobcu, potem sicer nisi dober, si pa zadovoljen.

bp

Quote:


Po moje je to previsoko zastavljena ambicija, ker še tako demokratičen sistem se zadovlji z odkrito  prevlado  večine nad manjšino in ne konsenzom. Pa tud če gre za konsenz se dost laže da  dosečt  o tem, kaj ni sprejemljivo za vse in kot  o tem, kaj naj bi blo vsem sprejemljivo. Sprejemljivo za vse  je ponavad tisto, kar ostane od tistga, kar ni sprejemljivo za vse in se tega za vse sprejemljivega niti ne določa, ker določanje deluje kot zapoved in s tem omjeitev in restrikacija, ki zihr ne mre vsem ustrezat. Še 10 zapovedi temlji predvsem na eni zapovedi, ki je tako splšona da konsens okrog nje sploh  ne more bit sporen, ker ni v ničemer posamičen (Veruj v enega boga!),  vse ostale zapovedi so v bistvu konsenz o prepovedih.

Tud o tem, da univerzalna  zapoved 'ne stori drugemu kar nočeš,  da drug stori tebi' ne govori o konsenzu okrog nečesa, kar je sprejemljivo za vse ampak o konsenzu okrog tega, da vsem  ničesar ni mogoče  zapovedat in tako vedno ostane vsakomur  dovolj prostora za njegovo lastno storitev.

Udeleženci odprtih  forumskih  debat zato vedno reagiramo zlo  ogroženo, ko se počutmo omejeni od zapovedi drugih in dost hitrejš dosežemo  konsenz ali vsaj večinsko mnenje okrog tega, kar nam ni skupno. Ker je tak konsenz  vendarle mogoče dosečt le v nekem skupnem polju odprte debate,  je vse kar lahko v tem primeru storimo, da negujemo ta konsenzualni  prostor odprte debate na način, da ga ne zreduciramo na katerokoli skupno rešitev, ki bla sprejemljiva za vse in ki bi se omejila na karkoli drugega kot na to  polje odprte debate.  

po mojem mnenju je konflikt sestavni del življenja

sem se tudi jaz spomnila na eno učno uro iz kemije, kjer sem demonstrirala, kako se iz dveh spojin naredi tisto zadevo, ki gasi ogenj in je v gasilnih aparatih, a ene raztopinice sem dala kanček preveč in mi je tisto bučko razgnalo kar v roki,  steklo pa letelo po celem razredu

ja in včasih je enih "raztopinic" za kanček preveč na eni strani in imamo že konflikt

tudi v teh debatah na forumu je zanimivo, kako se konflikti iz naslova v naslov vrtinčijo in prehajajo iz topika v topik, ja in če je kakšen problem, je morda v tem, da je opaziti vztrajnost teh konfliktov

na družbo kot celoto, vsak gleda iz svojega majhnega gledišča, iz svoje osebne pozicije, na podlagi svoje zgodovine, izkušenj

konec koncev se skozi konflikte (do staršev...) tudi formiramo, iščemo sebe

eno najbolj zanimivih stališč oziroma pogledov, ki sem jih na to temo zasledila v zadnjem času, je misel Walterja Benjamina, da ni glavni vir frustracij otroka premoč staršev, ampak to, da otrok ne more čarat, pa bi rad

zanimivo se mi zdi, ker misel vir frustracij ne postavlja v drugega človeka, ampak v eno tako temeljno nezmožnost, oziroma v neko osebi lastno nezmožnost

ixtlan, veš ... pa tale od Walterja je res huda, ker tip je bil z vsemi žavbami namazan    

Quote:


Mamo po moje eno napačno predstavo, da je razrešitu konflikta  možna samo z zmago/porazom močnejšega/šibkejšega in da je zato  za pluralnost različnih identitet nujno treba vzpostavit   nekonfliktno razmerje med njimi. Po  moje je konflikt  lahko čist konstruktivno orodje pluralnosti in je pravzaprav le orodje   za  zavedanje nujnosti pluralizma različnih identiteitet Seveda pa sam konflikt ne more  razrešit teh razmerij drugač kot z destruktivno igro moči na zmago in poraz. Konsenz o neprouktivnosti konflikta se  zato mora vzpostavit hkrat s konsenzom o nujnosti pojava konflikta, kar seveda ne pomen, da je  konflikt neligitimen in ga, tko kot ti praviš, ni pametno  'pometat pod preprogo'.

Nasprotno, konflikt je nujen za ozaveščanje lastne induvidualnosti/identititete, ker pa se ta ne more  razvijat drgač kot v razmerju do drugih/različnih individualnsti/identitet,  konflikt tega razmerja ne sme ukinit. Ker koflikt ukinja dialoško razmerje med s prav tem  konfliktom ustvarjenimi  individualnstmi/identitetitemimi, je v imenu ohranjanja tega razmerja nujno dosečt konsens  o nekostruktivnosti/ukinitvi konflikta.

Ta razvojan dialektika je tako osebna kod družbena, samo da tega  konsenza o ukinitvi konflikta ponavad pride šele  takrat, ko  zamgovalec že  ogrozi svojo lastno identititeto/individualnost, ker je pač ne more več vzpostvaljat iz razmerij, saj je skoz  konflikt izniču drugega, v razmeju do katerga  bi se  sam šele lahko vzpotavljal kot individuum.  

ixtlan wrote on 29.03.2005 at 20:47:36:


Se bojim, da se konfliktu ob izmejavi informacij oz. komuniciranju ni mogoče povsem izognt, ker komuciranje je vzpostavljanje razmerij, skoz katera se difenciraš oz. ozaveščaš svojo enkratno individualnost.  

ixtlan wrote on 29.03.2005 at 21:07:44:

Ti lahko ta 'ni treba' določiš samo zase, drugemu  ga nemoreš določlit. Ne moreš vedet, kaj je tisto, kaj ga iritira, da bo šel s tabo v konflikt in ni dost, da se samo ti ven potegneš, ker 'ti tega ni treba'.  V tem smislu se je zato treba prizadevat za konsenz, da je konflikt nekonstruktiven, ker  če se samo ti iz konflikta ven potegneš, ker ga kao ne rabiš, se potegneš ne samo iz konflikta,  ampak hkrat iz razmerja, ki pa ga rabiš, če ne ne bi vzpostavu komunikacije, ki se je magari proti tvoji volji  razrasla v konflikt.

ixtlan wrote on 29.03.2005 at 21:31:12:


Razmerju se ne moreš izognt. Ne moreš imet komnikacije brez razmerja takrat, ko se  komunikacija zarad  nespoštovanja stališča drugega sprevrže v konflikt in komunikacijo z razmerjem takrat, ko vladata medsebojno razumevanje in empatija. Razmerje obstaja v obeh primerih komunikacije, ponavad se itak prvo sprevrže v drugega in obratno al pa ni komunikacije sploh.