Lilith wrote on 03.03.2005 at 14:11:53:



Izbirati, opredeliti se, odločiti se, zame to ne pomeni iskanje osebne sreče, pač pa zrelega človeka, ki ima izoblikovana svoja stališča, vrednote, svojo etiko, ki v življenju z izbiranjem in odločanjem sledi svoji viziji in sprejema odgovornost in posledice zase, za svoje dejanja, pa naj mu to prinese srečo ali trpljenje.

Podobno kot pravi titud
Quote:

vidim v ljudeh, ki so navidezno v harmoniji z vsemi in vsem, njihovo infantilnost, nezrelost, nesposobnost odločanja in izbiranja. So pa zato izoblikovali celo filozofijo, ki jim služi kot izgovor, da ostanejo infantilni in jo    p(r)odajajo kot nevem kakšno modrost.

lola wrote on 04.03.2005 at 09:40:21:

to je ena vrsta oseb.

Quote:

to pa je druga vrsta oseb.

oboje sem ze osebno sprobu in tud opazu pr drugih... pa se mi zdi da to se ni to. da se neki manjka. je treba se naprej iskat in sprobavat.

moja molitev je, da bi bil stalno v druzbi iskrenih in zares srecnih oseb. ampak ta mi bo najbrz uslisana sele ko se bom tudi sam odlocil za njo. God helps those, who help themselves.

Madan Gopal Das wrote on 04.03.2005 at 09:48:12:


Koliko vrst pa jih ti poznaš?


Quote:


Kaj manjka? Zlasti prvi vrsti oseb?

Quote:


Večna sreče? Pa saj to je to, kar prodajajo tisti s harmonijo.

Jaz bi raje rekla, da je možno, da obstaja zadovoljstvo, ker vedno slediš svoji poti. Ni pa nujno, da ta pot prinese samo in zgolj srečo. Ravno zato, ker izbiraš in se odločaš.

Madan Gopal Das wrote on 04.03.2005 at 10:18:36:


A poznaš koga iz te skupine ?
In če ali živi tukaj, v našem kulturnem okolju ?

Lilith wrote on 04.03.2005 at 08:54:31:


Siljenje predpostvlja, da harmonije ni, da jo jo potrebno šele vzpostvt, da je harmonija  ideal, za katerga se je potrebno prizadevat,  v bistvu  utopija kot srečna država  v platonovem smislu. To je po moje aktiven odnos do harmonje.

Pasiven pa je tisti, po katerem se predpostavlja, da je vse že samo po seb v harmoniji in da vsi s svojim dejanji samo vnašamo predvsem nered in nesorazmerja v to harmonijo. Seveda je pasiven odnos hkrat aktiven, če v tak odnos do harmonije skušamo prisijevat tud drugega. To pa  bistvu pomeni nč druge kot to, da sam ne verjameš v možnost obstoja  harmonije tukaj in zdaj. Ker če je, pol je za  vse.

Jest  nek verjamem v možnost samorealizacije na način,  da se nehaš posiljevat  z zadovoljevanjem nikdar do konca realiziranimih predstav o sreči in da hkart nehaš s temi svojimi predstavami poslijevat tud druge. Harmonija je za vse, je cleovita in univerzalna al pa je ni.