Lilith wrote on 02.03.2005 at 19:24:27:Vemo, da je imel Ares v grški mitologiji sestro; imenovala se je Eris (Prepir) in prav ona je pahnila Parisa v težave, ko mu je posodila zlato jabolko in rekla, naj ga da boginji, ki mu je najbolj všeč. Znašel se je v stiski. Videl je Hero in njeno zakoreninjeno zemeljsko energijo. Afrodito in njeno erotično radost ter Ateno in njeno ekstatično duhovno vedenje. Eris veli: " Izberi!" Večina od nas se pretvarja, da ne sliši ukaza. Parisova naloga je izbrati eno boginjo, kar pomeni, da bosta dve jezni nanj. Ko izbiramo edino najdragocenejšo stvar, gre za resno dejanje. Izbira se dobro konča, a ne za zavrnjena božanstva.
"Hočem vse." "Vzemi si," je sodoben kliše, ki izraža nekak grozljiv pohlep, naivnost in ljubezen do neomejenega. Nekateri naivni moški in ženske nočejo izbirati in raje prepuščajo izbiro dogodkom.....
Izbrati boginjo je nekaj povsem drugega kot poistovetiti se z eno stranjo nasprotja. Vprašanje je, kaj resnično ljubite. Eris pravi, da morate izbrati, kar bi radi, in nato plačati za to. Moški izbere svojo življenjsko željo in bojevnik v njem privoli v neprijetno delo, ki bo sledilo. Za žensko ni nič drugače. Bojevnik moškemu ali ženski dovoli, da živi v trpljenju. Trpljenje pomeni težavne naloge, ki smo jih sprejeli zaradi želje, pa tudi boleče zavedanje drugih poti, ki jih nismo ubrali.
Strast, ki je v človeški naravi, nas sili, da izberemo "eno samo dragoceno stvar", in nas prisili, da plačamo zanjo z revščino, navzkrižji, s prikrajšanjem, z mukami in jezo zavrnjenih božanstev....
....notranji bojevnik privoli, da bo prenesel trpljenje, ki ga prinese izbira.
Parisova izbira označi eno boginjo ali življenjsko pot in jo loči od drugih. V tem je nekaj silovitega.
Lahko bi rekli, da so novodobniki zasvojeni s harmonijo. Alkimijski lesorez pravi, da otrok ne bo odrasel, dokler ne bo prekinil te zasvojenosti, izbral ene same dragocene stvari in radostno sodeloval v napetostih sveta.
Včasih mi svet okoli mene sporoča, pravzaprav me bombardira s sporočili, da bi naj vsi živeli v harmoniji. Da bi morali biti prijazni, sprejemajoči. Da bi morali sprejemati zlo, ki se nam dogaja, ne biti jezni, pač pa kar preskočiti v empatično razumevanje ubogih storilcev. Da pomeni oblikovati stališča negovati kompleks večvrednosti. Kot da bi ta svet hotel dati človeku prepoved biti pameten.
In ta isti svet doživljam kot Parisa, ki se je poskušal ogniti trpljenju na način, da se je izogibal izbiri. Jasni opredelitvi, po kateri poti bo v življenju šel. Vse v imenu nekega višjega cilja "ohranjanja harmonije".
To zame ni in ne more biti pot do osebne sreče.