titud wrote on 26.05.2005 at 10:17:41:Nekaj misli iz knjige Brezplačno koslilo za vse, ki me utrjujejo v prepričanju, da je utd prava stvar:
MOČ IDEJE
- Ljudje bi morali imeti ne samo abstraktno pravico, da izberejo svoj življenjsi slog, temeveč tudi ekonomska sredstva, da lahko to pravico pretrvorijo v živo dejnskost.
- Človeku, ki se zamisel že načeloma zdi neprivlačna, ne bomo prepričali z zapleteno ekonometriko.
DEMOKRATIČNOST
- Uvedba UTD bo z ublažitvijo negotovosti prinesla dvig učinkovitosti, to pa smo po sebi ne bo zadoščalo za pokrivanje stroškov njegove uvedbe: vskado, ki hoče po demokratnični poti udejaniti takšno politiko ničelne vsote, nujno potrebuje široko podporo.
- Vsak ne povsem nezanaten UTD bo spremenil motivacijo mnogih, in kadar se spremeni motivacija, se spremeni tudi obnašanje, zato preden se odoločimo, kaj si mislimo o samem predlogu, bi bilo dobro predpostaviti te učinke na 'splošno ravnotežje'
IZVEDLIVOST
- Če bi država uvedla nepogojen dohodek, ki ne bi zadoščal za pokritje njegovih potreb, zagovorniki UTD ne bi bili pripravljeni odpraviti obstoječih pogojenih programov minimalnega dohodka, ampak bi samo prilagodili njihovo višino.
- Vsaka strategija zmanjševanja brezposlenosti, ki ne širi revščine, temelji na eni od različic socialne države, ki ne subvencionira pasivnosti (brezposlnih, upokojencev , invalidov) ampak sistematično in trajno subvencionira proizvodne dejavnosti. Ena skrajnost so splošne subvencije delodajalcem, katerih višina postopma pada z naraščanjem urne postavke. V Evropi ima ta pristop običjano obliko predloga, da bi delodajalce oprostili plačevanja socilanovarstvenih prispevkov za zaposlene z nižjimi zaslužki, ne da bi tem delacvcem kakorkoli znižali raven nihovi socialnih pravic. Druga skrajnost je UTD: tudi UTD lahko razumemo kot subvencijo, le da je ta izplačana delojemalcu (ali potencialnemu delojemalcu), ki mu je s tem ponujena možnost, da sprejme slabše plačano delovno mesto ali delavno mesto s skrajšanim delovnim časom, ki jo sicer ne bi mogel. Subvencioniranje delodajalcev ne odpravlja pristiska na nezaposlene, da se zaposlijo, ta se lahko celo pveča; UTD ta pritisk zmanjša. Pa ne zato ker bi večno brezdelje postalo privlačnejša opcija: celo ob visokim UTD ne moremo pričakovati, da bo sam po sebi zagotavljal udoben življenjski standard. Pač pa UTD zagotavlja delavcu, da neredi kratek premor med zaposlitvama, skrajša delovni čas, ponuja mu več možnosti za dodatno usposbaljanje, samozaposlovanje in vključevanje v kooperative. Z UTD bodo delavci sprejeli službo le, če se jim bo zdela dovolj privlčana, medtem ko subvencije delodajalcem povečajo ekonomsko sprejemljivost ravno najbolj neprivlačnih, nizkoproduktivnih služ. Če naš motiv za broj proti brezposelnosti ni nekšen fetišizem dela - obsedenost, da morajo vsi nekaj delati - temveč skrb, da bo vsakdo imel možnost sprejeti donosno zaposlitev, ki mu bo prinesla priznanje in zadoščenje, potem moramo dati prednost UTD.
ALTERNATIVA KORPORTATIVIZMU
- Obsesivna želja po gospodarski rasti in produktivizem, ki vodita v odtujenost in prekomerno obremnjevanje okolja, sta trn v peti zelene alternative, katere glavni cilj je vzpostviti družbo, v kateri bodo ljudje velik del svojega časa namenjali avtonomnim dejavnostim, ki jih ne bosta obvldadovla ne trg ne država. S stališča delavskega razreda in njegovih organizacij pa je boj proti brezposlenosti eno najmočnješih upravičenj za hitro rast. UTD pa je edina konsistentna strategija obvladovanja brezposlenosti, ki se ne zanaša na hitrejšo rast. Dejstvo, da takšna strategija obstaja, spodkupava široko delavsko-delodajalsko produktivistično koalicijo in s tem povečuje obete za uresničitev okoljevarstvenih prizadevanj v svetu, v katerem onesnaževanje ni edini problem, ki skrbi večino ljudi.
URAVOTEŽENOST
- Pogost ugovor je , da bi bili učinki UTD na ponudbo delovne sile nasprotni od zaželenih. Pravi odgovor na to bi moral biti "In kaj potem?" Povečanje ponudbe dedelovn sile samo po sebi ne more biti nikkršen cilj. Nihče si ne more zares želeti , zgarane giperaktivne družbe. Dajmo ljudem vseh razredov možnost, da skrajšajo svoj delovni čas ali celo prenehajo delati, da bodo lahko poskrbeli za svoje otroke ali strejše sorodnike. S tem ne bomo prihranili samo pri stroških za zapore in bolnišnice, izboljšal se bo tudi človeški kapital naslednje generacije. Skromen UTD je preprosto in učinkovito orodje v služni ohranitve zdravega družbenega in ekonomskega ravnotežja med ponudbo plačanega dela in preostnkov naših življenj.
ETIČNOST
- Pogost ugovor moralne in ne zgolj pragmatične narave je, da UTD revnim nezaslužno daje nekaj za nič. Ker je UTD nepogojen, nudi prejemke tudi tistim, ki sami prav ničesar ne prispevajo družbi - ki dopoldne pričkajo s svojimi partnerji, popoldne srfajo po Malibuju, potem pa cele noči kadijo travo. Na to bi bilo mogoče odgovopriti s preprostim vprašanjem: koliko ljudi bi vresnici izbralo takšno življenje? Koliko v primerjavi z neštetimi, ki večino sojega časa opravljajo družbeno koristno, a neplačano delo? Vse, kar vemo, nas prej navaja k trditvi, da si večina ljudi tako ali drugače prizadeva kaj prispevati. In veliko nas je, ki menimo, da bi bilo grozljivo, če bi vse družbene prispevke spremenili v palčano zaposlitev. Iz tega sledi, da načelo "Vsakomur v skladu z njegovim prispevkom" upravičeuje skromen UTD kot način svoje najlažje izvedljive institucionalne uveljavitve. Vendar imamo na rzapalogo še nek bolj temljen odgovor: res je, da bo UTD nezasluženo razveselil brezdelnega surfarja, a z etičnega stališča je to veselje nerazločljivo od nezaslužene sreče, ki v gromozanskem obsegu določa določa sedanjo razdelitev bogastva, dohodka in prostega časa. Rasa, spol, državljanstvo, izobrazba, premoženje, narajanest za matematiko ali obvladanje angleščine, , zunaji videz in celo ambicioznost so večinoma posledica tega, kdo so bili naši starši in drugih arbitrarnih naključij. Takšni darovi sreče so neizogibni in dokler so pošetno porazdeljeni, jim ni mogoče ugovarjati. Osnovni pogoj za pošteno razdelitev pa je. da mora vsak imeti zagotovljen vsaj skromen delež teh nezasluženih darov. In nič ne more doseči zanseljive kot UTD.
PERSPEKTIVA
- Vsaka kavzalna analiza, ki bi poskušla pojasniti, zakaj ameriški BTP zanaša približno 25 000 dolrjev na osebo, bi pokazala, da sta vsaj 2/3 odvisni od srečnega naključja, da je bil prejemnik prihodka rojen v ZDA. Nisem tako naiven, da je moj predlog enotnega 70 %davka, potrebnega za financiranje UTD v višini 8000 dolarjev na leto, danes poltično izvedljiv v ZDA, a če svoj pogled upremo v prihodnost, ni nikoli prezgodaj za iskanje odgovorov argumente tistih, ki verjamejo v svojo trdno moralno pravico, da obržijo vse bogastvo.ki ga 'zalužijo'.
well tutud, kdo ali kaj ti preprečuje šeranje vsega prihodka med 200€ in 1000€
za izživljanje svoje ideje o udt ne rabiš državne prisile, lahko ga izvajaš na prostovoljni bazi ... zgledi vlečejo, tao da začni učiti z lastnim zgledom in lastnim denarjem
Home
Pages: 
(Read 160640 times)
