Quote:Nagnat bi ga moral, ne pa pustit, da je sam odstopil.
To pač storijo ljudje, ki se držijo svojih načel de facto.
Nenačelnosti mu ravno ne moreš očitat. (lahko pa marsikateremu socialnemu kričaču, ki ni pripravljen dati niti tolarja za socialno državo. Na temle forumu jih je kar nekaj)
Srž problema je pa tole:
(naj vam zaželim vsaj prijetno branje)
TEŽAVE PRVEGA BOLJŠEVIKA
O glavnem problemu snovanja učinkovite
ekonomske politike se lahko veliko naučimo
od prvega boljševika V.I. Lenina, enega
največjih zagovornikov in praktikov
nesvobodnega trga. Ker sovjetsko
gospodarstvo po državljanski vojni ni in ni
raslo, je nezlomljivi Lenin, zato da bi
motiviral delavce in delodajalce, požrl svoj
komunistični ponos in popustil svobodnemu
trgu – liberaliziral je sovjetsko
gospodarstvo, dovolil je zasebno pobudo in
dobiček podjetnikom. Iz Leninovega
ravnanja lahko povzamemo jedro problema
ekonomske politike – ljudje zase delajo bolj
učinkovito, kot za državo; kako naj torej
državna gospodarska politika po
učinkovitosti preseže zasebno pobudo?
MOTIVACIJA
Temeljni problem, s katerim se je Lenin
ubadal, je enostavno povedano tale: ali je s
pomočjo državne intervencije in ekonomske
politike mogoče povečati proizvodnjo in
pospešiti gospodarsko rast in prehiteti čisto
tržna gospodarstva. Na prvi pogled se zdi
odgovor pritrdilen, saj o prispevke potrebi
po industrijski politiki dnevno beremo v
časopisih in gledamo na televiziji. Problem
pa je Lenina tako mučil, da se je o njem
razpisal v delu z naslovom “Motivacija v
socializmu”. Da problema ni uspešno rešil,
pa priča gospodarsko razsulo nekdanjega
komunističnega bloka.
Ena glavnih oblik gospodarske politike je
tako imenovano “iskanje zmagovalcev”, ki
se dogaja v “podjetniških inkubatorjih”.
Tako iskanje je podpiranje tistih
perspektivnih gospodarskih panog, ki naj bi
bile “motor razvoja”. V vsakodnevnem
diskurzu se to iskanje ponavadi poimenuje
kot “vlaganje v izvoz” ali “vlaganje v visoke
tehnologije”. Problem take gospodarske
politike je v implicitni predpostavki, da je
trg nesposoben odkriti zmagovalce in da
lahko država to naredi bolje. Nikoli mi ni
bilo jasno, zakaj bi državni uradniki bolje
upravljali z gospodarstvom in odkrili več
gospodarskih zmagovalcev, kot pa
managerji, ki iz svojega uspeha kujejo
dobiček in osebno zadovoljstvo. Lenin se je
zavedal, da so zasebni managerji pri istem
opravilu bolje motivirani in zato bolj
učinkoviti, kot državni uradniki, sodobni
“venture” kapitalisti pa učinkovitost
njegovega koketiranja s kapitalizmom samo
potrjujejo.
Popularnost industrijske politike in
gospodarske politike nasploh se lahko delno
pojasni s tem, da pri visokih vlaganjih
države v izbrane panoge ali pri
subvencioniranju kapitala v izbranih
panogah pride do nekake optične prevare.
Lep primer take optične prevare je
nadzvočni Concorde. Elegantno letalo je
bilo res izjemen tehnični dosežek,
ekonomsko pa je popolnoma neučinkovito.
Oprema in delovna sila, ki sta bili vloženi v
politični projekt razvoja in izdelava
Concorda bi bila lahko bolj učinkovito
uporabljena drugje, na primer pri izdelavi
tako prozaičnih stvari, kot so cigarete ali
oblačila, ki sicer Franciji in Veliki Britaniji
ne bi povečale političnega prestiža, bi pa
povečale življenjski standard njunih
prebivalcev. Ekonomska politika lahko vodi
do neskladnega razvoja in do ekonomskih
neučinkovitosti, saj tistih, ki jo ekonomsko
politiko ustvarjajo dostikrat ne vodijo
ekonomski motivi, ampak prestiž. Zato bi
bilo razumno zahtevati, da se “iskanje
zmagovalcev” ovrednoti s kvantitativno
“cost-benefit” analizo in da se v inkubatorjih
ohranijo samo tisti gospodarski
nedonošenčki, katerih pričakovana
ekonomska vrednost je pozitivna, nekako
tako, kot se v finančni analizi za smiselne
označijo samo tisti projekti, pri katerih je
sedanja vrednost neto denarnega toka
pozitivna.
DOBER TRENER
Dodatni problem iskanja ekonomskih
zmagovalcev pa je v tem, da države
zmagovalce prepogosto izbirajo na novo,
nekako tako, kot košarkaški trener, ki
prepogosto menja igralce, tako da se ne
morejo uigrati. Neuigrana ekipa bo težko
zadevala koše, neuigrano gospodarstvo pa
bo dolgoročno raslo počasneje, kot uigrano.
Dober trener zagotovi, da so igralci dobro
pripravljeni, na igrišču pa dovoli svojim
igralcem kreativnost, dobra ekonomska
politika pa ravna podobno – ljudi optimalno
pripravi na tržno tekmo, nato pa jim pusti
kreativnost na “igrišču”.
Nekako v tem trenerskem duhu so raziskave
zadnjih desetih let odkrile pravo vlogo
gospodarske politike. Za dolgoročno rast
življenjskega standarda je ključna rast
učinkovitosti gospodarstva, le-to pa iskanje
zmagovalcev zavira, spodbujanje
izobraževanja in zagotavljanje pravne
varnosti pa jo spodbuja. Ekonomska
učinkovitost je odvisna od dobrih idej, dobre
ideje pa se hitreje porodijo v izobraženih
glavah.
Dobre ideje pa je treba tudi zaščititi, tako da
inovatorji lahko uživajo sadove svoje
kreativnosti, za tako zaščito pa je potrebna
pravna varnost in zaščita intelektualne
lastnine. Ni naključje, da se je industrijska
revolucija začela hkrati z resno zaščito
patentov. Država z iskanjem zmagovalcev in
podjetniškimi inkubatorji sicer ne more kot
po tekočem traku ustvarjati uspešnih podjetij
tipa Nokia ali Microsoft, lahko pa ustvari
razmere, kjer bo verjetnost, da bo trg
ustvaril Nokio ali Microsoft velika.
Home
Pages: 
