Lilith wrote on 15.02.2005 at 22:57:41:


thats why I love U!


iii   4255   -    118929  p.s. samo za admine

Jaz sem resnico z velikim R napisala preprosto zato, ker se je misel oz. stavek začel z besedo resnica.

Drugače pa o eni sami resnici je moja pot zelo (ali pa že kar neverjetno) podobna temu kar je napisala Lilith, s tem da so bili moji mentorji iskanja resnice kar moji starši.

Argument, da je velika RRRResnica osvobojena vsakega egiča (oz. vsaj glede na to, kako jaz pojmujem egič v smislu samozavedanja), pa ne more držati vode.

Uresničevanje napovedi ...
recimo to ... tudi toleranca do nasilja, rodi nasilje ..
              ... toleranca do lenobe, rodi še več lenobe


...skratka obeta se nam še več nasilja s strani ljudi, ki se jim ne ljubi delat in bodo kradli na vse možne načine (ko smo glih pri pomanjkanju kreativnosti, na tem področju je kar ne zmanjka)


p.s. Opažam samo še to, da besedo egič zelo radi uporabljajo ljude, ki so nagnjeni h grandioznosti oz. trpijo zaradi nizke samopodobe... kar pa nima nobene veze s samozavedanjem (pa smo spet pri konceptu sorazmerja, ki folku na sploh dela težave)

Hmnjah... veš, exo, ko bomo »osvobojeni« od ega, bomo tudi razsvetljeni in takrat v bistvu ne bomo več v teh telesih... ker ne bo več nobene potrebe po tem... ker takrat se bomo naučili vsega, kar se moramo naučiti...

Se pa strinjam s tistim, ko praviš, da je treba življenje živeti sedaj, v tem trenutku. Z zavedanjem, da smo na točno tistem delčku poti, kjer moramo biti, s točno tisto nalogo, ki se je moramo na/učiti... In seveda – ker imamo svobodno voljo, se vsakič sproti odločamo, ali bomo izbirali pot ega ali pot, ki jo želi hoditi naša duša. V tej odločitvi smo svobodni in tukaj se (v času) lahko opazi naša rast...

Čakaj, čakaj... če krhamo svoj ego, to pomeni, da lahko ostanemo prazni, življenjsko nezainteresirani, topi, samozadostni? Od kje pa tebi takšen zaključek? Če vprašaš mene, je namreč ravno nasprotno... bolj, ko krhamo svoj ego, bolj razvijamo prav polnost življenja, življenjsko zainteresiranost, sočutje, ljubezen in še kaj. In prav osvobajanje od ega lahko pomeni tudi to, da se zgodi prav to (odvisno od tega, ali je to naš vzorec), da ne bežimo več od svojih težav, da jih vidimo, se jih zavemo, se z njimi soočimo in se jih učimo presegati.

Niti ne vem, od kje tebi zaključek, da mislim, da bom kar tako na en, dva, tri osvobojena vsega, kar me tare in duši? Nikjer nisem tega rekla in daleč od tega, da bi mislila tako...

Se pa podpišem tudi pod tole, kar praviš: »življenje vzeti tako kot je, tudi sebe sprejeti s svojimi slabosti, napakami, pa potem nekako voziti skozi življenje po svojih najboljših sposobnosti, kjer pa lahko pričakuješ, da boš imela vzpone in padce«. Le da se po vsej verjetnosti razlikujeva tudi v tem, kako gledava na različne situacije in različne ljudi, ki so nam poslani na pot. Jaz prav gotovo verjamem v nek točno določen namen, zakaj se mi nekaj zgodi (nečesa se moram iz točno določene situacije naučiti), zate to tako pač je...

Vsakdo na svojem delčku svoje poti...

Ne, kaj bi bilo, če bi bilo… ampak kaj bo, ko bo… exo, mi je žal, če ti tole razmišljanje ni blizu, jaz pač tako čutim in jaz pač to vem… Ampak vem tudi to, da je do tam še dooooolga pot… kajtijazvem koliko življenj bom morala do takrat še prehodit… v tem trenutku pa seveda - živim tukaj in zdaj…

Si kdaj slišal, da je vizijo v bistvu zelo dobro imet? Ker potem ti je znana tudi pot? Zdaj bi seveda lahko začela debatirat o vizijah, kakšne so, iz česa izhajajo, kam nas peljejo, koliko so realne, itd., itd., ampak pustiva to (čeprav to nikakor ne pomeni, da to morda ni pomembno). Kar želim zdajle povedati je samo to, da sem mnenja, da je vizijo dobro imet – tega pri tebi pač ne začutim…

In če je to, čemur jaz pravim ego, za kristjane hudič… To je pač del, katerega se bodo morali lotiti kristjani in tisti, ki pač verjamejo v to (če bodo to želeli in hoteli, seveda)… Vse, kar jaz lahko k temu pripomorem, je edino to, da povem to, kar mislim – da ego nikakor ni hudič, niti ni nekaj slabega… preprosto samo je, takšen kot je in itak, da verjamem celo to, da tudi on ni tukaj kar tako… je z namenom prav našega učenja in preseganja in zato celo dobro in prav da je… Si že slišal za varianto, da smo si tudi ego v bistvu sami izbrali? Takrat, ko se je naša duša namreč odločala za življenje v telesu, si je izbrala tudi svojo nalogo (poslanstvo), ki se je bo učila presegati in prav v ta namen si je izbrala točno določene starše (prijatelje, širšo okolico, skupnost, družbo… ), od katerih smo prejeli točno določene vzorce, ki se jih potem v življenju učimo presegati in tako izpolniti svoje poslanstvo, zaradi katerega smo se inkarnirali? Tebi je takšno razmišljanje verjetno tudi zelo tuje…

Kar se tiste tvoje razlage ega tiče… Je res, da naša psiha (podzavest) deluje po sistemu, da tisto, kar nam je znano in domače, tisto je OK (vzorci torej). Tisto, kar ni po naših vzorcih, ni OK. In res ni nujno, da se prvič, ko ti uspe »premagat« ego, počutiš OK. Morda se res lahko počutiš tudi umazanega. Ti dam primer (čeprav se mi zdi, da smo tudi o tem že debatirali): če je tvoj vzorec recimo avtomatizem, da vedno in vsakomur pomagaš, brez, da bi sploh pomislil, ali je ta pomoč na drugi strani dobrodošla, zaželjena, morda je celo nepotrebna in kadar tega ne narediš avtomatično po svojem vzorcu, se res morda lahko počutiš umazanega – saj si naredil nekaj, kar je tebi popolnoma tuje. Jaz temu rečem saboterji – ko se učiš presegati svoje vzorce, postanejo tile saboterji zelo pridni in oh in sploh aktivni in se na vse načine trudijo povedati ti in te prepričati, da to, kar si naredil, ni OK, da je morda umazano, grdo, da si nevreden ali še kaj drugega (spet odvisno od tvojih vzorcev).

In še enkrat, exo: osvobajanje od ega ne pomeni, da se počutimo umazano, nevredno, krivo… morda le tisti čas, ko tvoji saboterji jurišajo… in osvobajanje od ega nikakor ne pomeni, da smo nezadovoljni s seboj… prav nasprotno – osvobajanje od ega pomeni prav zadovoljstvo s seboj… stik s svojo dušo, če hočeš…

Da pa Sinjeoka doživlja te ljudi kot ljudi z nizkim samospoštovanjem in samopodobo, je pa vprašanje njenih barvnih stekel… zame recimo imajo ti ljudje precej višje samospoštovanje in precej višjo samopodobo… ampak njim te njihove samopodobe in samospoštovanja ni potrebno kazati na zunaj… jo je pa čutiti znotraj in od tam sije in deluje navzven…

In če želiš, lahko rečem tudi tako, da ego je del nas in da se ga ni mogoče znebiti – vsekakor pa verjamem, da se je v tem primeru mogoče naučiti živeti z njim na način, da te ne obvladuje on, ampak da tvoje besede, reakcije in dejanja izhajajo iz tvoje duše…

Drugače pa: morda bi bilo bolje, da se v primeru, če želiš razpravljati o egu, vključiš v razpravo, ki pravkar teče na forumu o tem: »Ego… tako in drugače!«. Tudi zelo zanimiva debata. Splošna razprava o egu je tule offtopic (ali pač ne?) in morda bi bilo bolje razpravljati o tem tam, kjer je odprt topic prav v ta namen…

vedno nam ostane še srednja pot


LOVE

kaj smo že?

aj, ja.... slovenci 8)

sinjeoka wrote on 16.02.2005 at 13:56:13:

mene pa bolj zanima, zakaj se vsi dobri nameni na koncu znajdejo v jarkih ...

bp

Kali, zakaj limaš te predemenzionirane slike v forum?  

exodus wrote on 16.02.2005 at 19:44:56:

Exo, glej… se strinjam, da obstajajo tudi ljudje, ki uporabljajo skrajne oblike verovanja ali religijo kot neke vrste kompenzacijo in gredo pri tem v skrajnost. Bi morda poudarila dve zadevi, ki se mi zdita tukaj pomembni:
1) to so drugi ljudje, to nisi ti. Ti ne moreš hoditi njihove poti, ti ne moreš sprejemati njihovih odločitev. Če želiš, lahko debatiramo tudi o tem, kakšen naj bi bil tvoj odnos do teh ljudi, ampak eno je gotovo: ti njih spreminjati ne moreš. Ti lahko spreminjaš le samega sebe. In verjemi – ko se boš enkrat odločil za to, boš videl, kako zelo veliko dela imaš že pri samem sebi… tako kot vsi, katerih odločitev je takšna…
2) govoriš o večini ljudi, ki so takšni. Ampak to še nikakor ne pomeni, da so takšni vsi v tej večini, ki jo omenjaš. Po nekaj besedah nekoga, ki spregovori o tem še nikakor ne moreš zaključiti, da je ta človek tudi ekstremist in skrajnež v tej smeri. Mene recimo si zelo hitro hotel pospraviti v tisto skupino, za katere je ego tudi hudič, ampak temu še zdaleč ni tako. Izogibati se je treba posploševanju in dopustiti, da se izrazi individualnost vsakega posameznika.
Drugače pa – tudi po mojem mnenju nobena skrajnost ni dobra…

Tisti stavek »ja, sedaj nimam sreče, bo pa smrti, v naslednjem življenju bolje« bi tudi jaz zelo hitro razumela kot izraz nemoči in vdanosti v usodo, češ, saj ne morem nič spremeniti. Ampak, exo – žal, prepričanja tega človeka ne morem jaz spremeniti, to lahko stori le on. In prav gotovo se to nikakor ne bo zgodilo, če ga bom napadla, če bom izrazila svojo jezo nanj, če bom zato, ker tako misli, sovražna do njega, če ga bom zato, ker drugače misli, postavila v podrejeno vlogo in sebe dvignila nad njega, ipd. Mi je žal, ampak spet sem pri tistem sprejemanju… edino skozi to, da v njem zbudim občutek sprejetosti (in to pomeni ravno to, da ga sprejmem sama!), obstaja možnost, da bo ta človek postal odprt tudi za drugačna razmišljanja. Torej se spet lahko vrnem samo k sebi – jaz moram spremeniti sebe, da bom tega človeka lahko sprejela, mu s tem dala občutek sprejetosti in šele potem obstaja možnost za karkoli drugega…

Lahko rečeš tudi tako, da je vzorec neke vrste omejenost ali zaplankanost. Z nekega vidika je to celo res. Ampak to še ne pomeni, da ga ni mogoče spremeniti. Vse vzorce se da in jih je možno spreminjati, le da to (kot že tolikokrat rečeno) ni vedno lahko. Je pa možno… in to govorim iz lastnih izkušenj…