Mam enga frenda, ki za moje pojme ful preveč trave kadi. On pravi, da to pač rabi in pika. Službo normalno vozi, ker je že tolk zverziran, da se mu ne vidi, da je zadet. Oz. vsaj misli tako. Pravi, da dokler bo sam, bo kadil. Bil je poročen, zdaj pa je skoraj zaprisežen samec. Sicer se druživa že kakšnih pet let, zveza pa je nekako med prijateljstvom in kaj pa vem. Uradno nisva par.
Recimo, včasih nanese, da se kakšen dan, dva, tri druživa, celo prespim pri njemu in takrat ne kadi, in pravi, da se super počuti tako trezno sprejemat lajf, neka realiteta in to, odgovornost, ampak nekje četrti dan že ponavadi nastopi neka napetost med nama in se že nastavljajo razlogi, da greva vsak po svoje. Postaneva si breme. Vem, da rabi, da me ni, da spet lahko sproščeno kadi - tako je navajen, ker že dolgo sam živi.
Zdaj pa me zanima vaše mnenje, glede na to, da sem mu večkrat nakazala, da me moti njegova zasvojenost, ali mu smem postaviti ultimat? Recimo, da me več ne bo v njegovi družbi, če se ne bo na nek način odpovedal. Po drugi strani pa ne vem, če sem tolk trdna, da se ne bi skozi čas omajala, če bi rekel, ja, ok pač pol, kakor želiš. Saj imamo pravzaprav vsak svoje zasvojenosti, ki se jih sploh ne zavedamo.
Nikamor ne pridem s tem, da se pač zavedam, da je to njegov life in lahko dela, kar želi oz. celo potrebuje.
Aja, naj povem, da se včasih zdim sama sebi zadrgnjena zarad tega, ker me to moti, se pokažem, da sem kul in z njim še sama kakšen dim potegnem (ampak to zlo redko).
Če me kdo namerava vprašat, kaj me sploh tolk moti, bi rekla, da zgolj to, da je pač zadet, in se potem avtomatsko zaprem, ker ga ne morem jemat kot prisebnega. Saj vem, da vsi rabimo, da si damo duška, nek odklop, teh zadev za beg iz realnosti je ogromno. Zakaj vedno vidim v ogledalu to svoje nasprotje zmeraj ko se odločim, "da se ne bom več zapustila". Morda zato, ker pravzaprav noben ne more določit, kaj je realnost?