Quote:Zdaj pa me zanima vaše mnenje, glede na to, da sem mu večkrat nakazala, da me moti njegova zasvojenost, ali mu smem postaviti ultimat? Recimo, da me več ne bo v njegovi družbi, če se ne bo na nek način odpovedal. Po drugi strani pa ne vem, če sem tolk trdna, da se ne bi skozi čas omajala, če bi rekel, ja, ok pač pol, kakor želiš.
Saj imamo pravzaprav vsak svoje zasvojenosti, ki se jih sploh ne zavedamo. Nikamor ne pridem s tem, da se pač zavedam, da je to njegov life in lahko dela, kar želi oz. celo potrebuje.
Če me kdo namerava vprašat, kaj me sploh tolk moti, bi rekla, da zgolj to, da je pač zadet, in se potem avtomatsko zaprem, ker ga ne morem jemat kot prisebnega. Saj vem, da vsi rabimo, da si damo duška, nek odklop, teh zadev za beg iz realnosti je ogromno. Zakaj vedno vidim v ogledalu to svoje nasprotje zmeraj ko se odločim, "da se ne bom več zapustila". Morda zato, ker pravzaprav noben ne more določit, kaj je realnost?
Že Lilith in t, sta ti med vrsticami povedala, da je to stvar
tvoje odločitve. Će te to moti in želiš imeti partnerja, ki je "priseben", potem pač ta ni pravi model zate. Lahko mu skozi pogovor ali sprejemanje to toleriraš, da premaga zasvojenost, ga spodbujaš mu stojiš ob strani, ... ali pa rečeš, da med vama ne more biti kaj resnega. Res je to predvsem tvoja odločitev. Ker z ulitimatom, si običajno stvar obrnemo proti sebi.
Boldal sem ti, da se svojih zasvojenosti običajno ne zavedamo. Vendar v tem primeru, je nekaj zavedanja in fakti so jasni, da je prjatu zasvojen. Ker po treh dneh hoče bit sam in mu kriza seka ven. In zato tud pol hoče bit sam s svojim jointom, kot s teboj ki tega ne odobravaš. Vidiš, zložiš vse logično in jasno, pa se bo že rešitev pokazala. Na koncu boš le ti tista, ki boš potegnila tako ali drugačno potezo. Mal teoretiziranja...
Dokler tičiš v tem odnosu, zapiraš vrata morebitnim boljšim ali slabšim alternativam. Mogoče te čaka kje še kak bolj zapleten primer moškega, mogoče kak precej bolj enostaven. Življenje nam na pot vedno da preizkušnje, ki so za nas nove in težavne. Tisto počivanje vmes je dandanes vse krajše... Ker se razvoj človeštva vrti precej hitreje kot pred časom. Poleg tega, dnevno komuniciramo veliko več kot včasih. In v teh komunikacijah so stalno pristone osebne čistke...
t wrote on 08.12.2004 at 15:57:46:Če bi podoben ultimat postavila meni, bi dobila precej nedvoumen odgovor: da mi trava ne postavlja nobenih ultimatov.
Problematično se mi zdi tudi tvoje dojemanje prisebnosti, saj kolikor poznam sebe in ostale redne pušače tega ni znaznati: ponavadi vsak ve, kdaj mu paše in kdaj ne (in tudi kaj lahko počne bolje ali slabše) in se po tem tudi ravna.
Velika večina nas je zasvojenih s čim, če gledamo najširšo možno definicijo zasvojenosti (tako kot ti lahko rečem, da si kronik, če se ga napiješ enkrat v letu), vendar pa biti zasvojen še ne pomeni, da imaš problem z zasvojenostjo; problem imaš, če zaradi svoje zasvojenosti ne moreš pedenati svojega življenja.
Ja velika večina je zasvojena s čim, nekateri z užitki, takimi in drugačnimi, nekateri s športom, s TV-jem, s politiko, z rumenim tiskom, z delom. Preprosto na ta način pozabiš nase. Pa ne iz vidika osebne zadovoljitve, temveč iz vidika prepoznavati sebe, se doživljati kot lastno osebnost v celoti. To danes sodobna mašila dobro uravnavajo. Odnosi so precej površni, vsakemu se precej nekam mudi, in ko se tega navadiš, je težko navado spremenit in se začet nazaj umirjat. Na tem je treba delat dnevno. Vstopaj v vsak odnos, ko da ti je zadnji. Je preveč enostavno povedano, pa težje izvedljivo, vendar če to nosiš v sebi, že če to misel sprejmeš in se jo trudiš prepoznat razumet, se stvari začnejo premikat, in slej ko prej ti tudi vesolje to začne potrjevat.
Home
Pages: 
