Quote:


Paradoks je tud, da ko si zares  spsoben obstojati sam, je ta samost zate  čist brez vsake  vrednosti. Dragocena je samo, dokler vlečeš  nase stavri, ki jih moraš na poti k seb nujno predelat. Šele pol,  ko si  se ozavestu v svoji  celosti,  ti postanejo drugi neskončno  zanimivi in dragoceni, ker si  tud njih enako kot sebe  sposoben ugledat   v njihovi celosti.

Zanimivo je to, kako včasih verjamemo, da obvladujemo situacijo, da nadzorujemo informacije, ki ne/smejo naprej, etc.

Nekoga prav vidiš, kako živi v prepričanju, da mi ničesar ne vemo (ker je on neki osebi zabičal, da ne sme povedat naprej), ... vendar, če samo enemu poveš, ni šans, da bi ti še naprej 'kontroliral' to informacijo. 'Nenadzorovano' bo odšla naprej, kamor je pač namenjena, ...

Torej dotični tipček (od Loops), zdej bom spet arhetipsko, je mogoče eden od unih, ki imajo določene svoje skrivnosti (igralništvo, ladies, ...) in verjamejo, da jih lahko in časovno uskladijo in se neopazno (iz nekih 'družbeno' nedopustnih razlogov), naskrivaj udejstvujejo v njih, in iz istih razlogov 'navzven'/pred relevantno avtoriteto/starši keeping up the impecable appearances.  

Če je to to, potem si mu Loops, sesula temelje.  
Če je to to, upam tut, da nase ne vlečeš krivdnih občutkov.
Mora pa bit tut en poseben 'težek' karakter, če še nič ni poklical in to ... pa še, med dvema se je odločil za mamo namesto za družico. Lahko bi bil tut vse skupi obrnu na šalo, bi bila čist druga zgodba zdej.

& if only i would/n't ... etc.  

je pa že za neki dobr tole, i believe.  

Konec tedna sem ga poklicala, če bi se dobila, odvrnil je, da ne, in se kar sam dopolnil, da mi je to ful zameril. Rekla sem, da je to odločitev, torej to tako želi, in bi lahko že prej povedal (če bi imel jajca), da mu ni z mano za biti. Zato je še enkrat razločno ponovil, da mu ni z mano za biti. . Rekla sem:"ok".

The bad part je, da mu ne verjamem. No, in zdaj delam na tem, da vsaj spoštujem kar je rekel, razočarana, kako brezplodno je lahko vlaganje energije v zvezo, če ni stoodstodno in kako čas hitro beži.

Quote:


Kaj sploh je v življenju stoodstotno?

Razen smrti.

lola wrote on 10.01.2005 at 09:29:07:


Pravzaprav sem imela v mislih to, da ko vstopamo v odnose z drugimi ljudmi, pa tudi ko živimo v teh odnosih, ne moremo biti stoprocentni, kaj bomo prejeli, kaj doživeli. V odnose lahko vstopamo z vso   predanostjo, ki jo premoremo in z zaupanjem, da tudi druga oseba čuti enako, ne moremo pa biti  stoprocentni.

lola wrote on 10.01.2005 at 09:29:07:


Ne ne drži.

100% je tisto kar predstavlja v nekem dogovoru 100%. (?!^˘^˘ß¤)

Torej v življenju je vse 100%.  

titud wrote on 11.01.2005 at 09:04:25:


Pozabljaš na nezavedne kalkulacije in pričakovanja. Kako bi si sicer razlagal "zavestno" in "brezpogojno" vstopanje v destruktivne odnose?

Lilith wrote on 11.01.2005 at 09:21:59:


Za te pač ne moreš bit  v naprej pripravljen oz.se jim v naprej izognt, ker se razkrijeo šele skoz destruktivnost odnosa samega. V tem je tragika  vseh velikih ljubezenskih zgodb, ki jim ni usojeno preživet (v bistvu jih ravno ta tragika dela velike).  To, da jim ni usojeno preživet, pa še ni razlog, da bi se jih  človk izogibal ali da bi bolje vanje  ne vstopat.  Kdor tak odnos  da skoz,  kljub destruktivnosti zanjga zihr ni nekaj praznega/nesmiselnga oz. nekaj, kar bi blo boljš, če ne bi doživu.