Odvzem otroka ni rešitev za problem alkoholizma v družini. Odvzem otroka je skrajni ukrep, namenjen zaščiti otroka, ko so vse druge oblike pomoči družini in otroku odpovedale in bi bilo za otroka bolj škodljivo ostati v družini kakor iti iz nje.

Problem alkoholizma ni problem družine, ampak gre za širši družbeni problem. Težavnost reševanja problema alkoholizma se skriva v splošni mentaliteti, v folklori, ki od nas dobesedno zahteva, da vsak pomemben dogodek zalijemo, ki vsakogar, ki ga veliko "nese", smatra za junaka, ki obravnava alkoholiziranost za olajševalno okoliščino in podobno.

Na uspešnejše reševanje problema alkoholizma bi lahko upali šele takrat, ko bi se začela glede pitja alkohola spreminjati družbena klima in ga obravnavati drugače, in sicer kot nekaj negativnega, ko bi se naprimer začeli "vsi zgražati", ko bi kdo ob pomembnem dogodku poskušal odpreti steklenico šampanjca, ali ko bi postala alkoholiziranost splošno sprejeta oteževalna okoliščina, ki bi obsojanje kvečjemu  povečala,  ne pa zmanjšala (ah, saj je bil itak pijan, pa ni vedel kaj dela) in nenazadnje, ko bi župniki pri maši tisto vino, "ki ga vsak dan spreminjajo v kristusovo kri" za zgled zamenjali s kakšno brezalkoholno pijačo   8)

Pozitivni premiki so se naprimer že začeli dogajati glede kajenja, ko se na kadilce ne gleda več kot na nekakšne odrasle frajerje, ampak bolj kot na smotane smrdljivce, takorekoč kot na garjavce  

Taka družbena klima je tudi najzanesljivejši garant, da se grdih in če smo čisto pošteni, povsem nekoristnih in celo škodljivih razvad tudi širše znebimo.

Bardo_Thodol wrote on 18.10.2004 at 12:00:53:


podpis: Lilith

Visoka stopnja alkoholiziranosti je družbeni problem in to velik!

Prohibicije tudi jaz ne odobravam, saj ima ravno nasprotne učinke (poleg tega pa je v veliko pomoč mafiji, da se še enostavneje na račun naših slabosti obogati). Jaz bi dal tudi droge v isto kategorijo kot alkohol in torej v prosto prodajo. Seveda bi bilo treba podobno zakonsko obravnavati vse opojne substance, enako kot alkohol, tudi druge droge.

Seveda pa so to bolj kot ne mokre sanje, saj so pri nas vinarski in pivovarski lobiji preveč dominantni in kakršnikoli poskusi v tej smeri, bi se končali podobno, kot, če bi hoteli naprimer v Kolumbiji preprečiti predelavo kokaina, ki je tam vendarle poglavitni državni produkt.

Pri nas pa, kako zanimivo, pivo in industrija zdravil.
Vse drugo gre pa bolj ali manj v maloro ...

Se strinjam, da je problem stvar percepcije in ga moramo kot takega prepoznati. Če je nekdo naprimer slep in gluh pa še brez nog in rok in če tega ne sprejema, kot problem, potem to zanj dejansko ni problem (mogoče bolj za tiste, ki ga vzdržujejo pri življenju)

Ko postane nek pojav v družbi preveč moteč in obremenjujoč, se čisto normalno aktivirajo obrambni samopreživetveni mehanizmi, ki skušajo bolezensko stanje čimbolj učinkovito sanirati, sicer sledi neizbežna stagnacija ali celo propad.

Saniranje bolezenskega stanja (kar alkoholizem v družbi nedvomno je) samo s povečevanjem števila socialno/zdravstvenih uslug najbrž ni tista prava rešitev, saj se kljub dobrim namenom v osnovi vedno bolj zažira v zdravo jedro. Podoben zgled lahko vidimo v primeru metabolizma telesa, ki postane nenadoma prezaposlen s sanacijo bolezenskega stanja, ker se je bolezen že preveč razrastla, kajti, ko je presežena neka kritična točka, do katere še zmore, pelje pot od te točke naprej samo še do razpada sistema.

titud wrote on 18.10.2004 at 14:08:11:


kaj pa če ga je le uporabljala za družbeni ventil, kanaliziranja zatrte individualnosti in ga je po presoji cost-benifit spoznala kot manjše zlo v primerjavi z možnostjo izgube oblasti

zadeti gredo redkeje na barikade, borit se za svoje pravice

Alkoholizem je osebni, družinski in družbeni problem. Ni ga mogoče zreducirati na zgolj eno raven, potrebno je upoštevati vse ravni ter delovati na vseh hkrati. Zato je problem tako kompleksen in tako težko rešljiv.

lola wrote on 18.10.2004 at 18:05:50:


Tle maš prov, zato tud opozrjam , da restriktivnih ukrepih do družine ni mogoče tako enoznačno utemljeavt  na dobrobiti otroka. Upravičeuješ jih lahko kvečjemu s trenutno veljavnim prevladojočim družbenim interesom, npr. večjo funkcionalnostjo/produktivnostjo ali manjšim družbenim stroškom, ne pa na interesu otroka, ki je z njegovgal vidika lahko le celovita  osebnostna rast.