Na ničemer ne moreš utemeljit večno veljavnost te trditve, ki predpostavlja maksimilizacijo osebne koristi kot osnovo gonilo skupnosti. Taka družba res potrebuje  družbeno pogodbo, na kateri je utemeljena kot skupnost. Globalna družba pa presega pojem take skupnosti, ki bi potrebovala družbeno pogodbo in respresivni aparat za njeno izvajanje. Svet ne bo mogel  funkcionirat kot imperij, ki bi  kot skupnost zagotovaljal maksimaliziacijo koristi vsakega posameznika v njem, ker ne bo imel nikakršnega prostora, na katerga bi se se širil in pred katerim bi se ščitil po vzoru dosednajih imperijev. Tak imperij bi se nujno začel zažirat sam vase, ustvarjat  nove družbene kaste in z genstkim inženiringom nove (vladajoče in podrejene) rase...

Globalna družba predpostvlja člane, ki jim makismilizacija osebne koristi ne bo osnova za stopanje v odnose z drugimi, ampak predpostavlja tako stanje duha, ki predpostavlja organsko povezanost ljudi na planetu, kar  pomeni, da bo se bo vsak v seb počutu odgovornega za vsakega drugega človeka. Ta povezanost ne predpostvlja nobene institucionalizirane represije na podlagi (ne)spoštovanja družbenega dogovora, gre za neke vrste nepisano organsko solidarnost, ki je bla  značilna za rodovne skupnosti pred začetkom civilizacije/religije/prava/države s to  razliko, da je bla ta solidranpost nezavedna, nova solidranost pa bo morala bit zavestna in odgovorna odločitu vsakega  posameznika.

Po moje  se tega premika  ne da nardit z insntiucionalizirano represijo niti prek insnticionalizirane represije, ampak samo z introspekcijo, ker model take organske solidarnosti nosimo vsak v seb, samo smo ga prekril/pokopal/zastrl točno s to insticionalizirano represijo, ki nam  parcialen interes naše skupnosti servira kot naš oseben in s tem globalen interes.    

Valjda, ker je je po defoltu neinstitucionaliziran in kot tak najboljš razkriva pomanjkljivost koncepta institucionalizacije družbe.  

Funkcija institucij je pozitivno/negativno sankcioniranje zaželjenega/nezaželjenega obnašanja kot ga določa prevladujoč interes skupnosti, ki pa ni nujno interes posameznika razen v primeru, če ta skupni interes internalizira kot lastnen interes. V demokraciji naj bi institucije s pozitivnim/negativnim sankcioniranjem ščtile kao  interes večine, čeprav se ve, kako se to večinski interes oblikuje oz. uturava posamezniku kot njegov lasten interes.    

vsekakor pa je treba najpret spremenit "stanje duha"

Ne, ni edini način   ... so še drugi ...

Vesoljna modrost, prosim te za moč,
da bi zmogla spremeniti tisto, kar je v moji moči spremeniti,
daj mi milost, da sprejmem tisto, kar ni v moji moči spremeniti,
in daj mi modrost, da ločim prvo od drugega.

Moč mafija črpa iz sorodstvene/klanovski povezanosti in kadarkoli se ta formalno oragnizira   s tem  se nardi ranljivo in s tem za dogoročno ogroženo/neučinkovito.  

Navedel sem tisti vidik institucionalizacije skupnosti,   zarad katere institucionaliziranost ne zagotavlja ohranjanja in razvoja temljenih vrednot  globalne družbe. Na primarni/lokalni/nacionalni/transnacioanlni/reigionalni  ravni insituciij s kateremi se varuje in ohranja kulturna identieiteta in pestrost seveda nima smisla odpravljat, ne morejo pa te posegat (niti varovat ni omejevat) temeljnih  vrednot globalne družbe. Zdaj sva pa spet pri univerzalni veljavnosti čovekovih pravic....

Glej, če občutiš, da  sprejemanje kot vsiljujevanje, pol ga imaš seveda vso pravico zavrnt. Ne rabiš se matrat s sprejemanjem, ker to je po moje res edina stvar, ki se je človeku ne da vsilit in ki se ji je treba prepustit s svobodno voljo in polno zavestjo. Vendar s tem, da nis spospoben sprejemat, nimaš nobene pravice sprejemanja zasmehovat, ga prikazovat kot šibkost oz. kot osebnostno  lastnost slabičev. Jest verjamem, da je v principu vsako neprejemanje zamujena priložnost za osbenostno rast oz. bi ga človk moral vzet vsaj za zanamenje, kaj moraš še v seb predelat, da ti na nesprejemanje ne bo treba reagirat z nesprejemanjem.    

Ti pa nimaš pravice človeka kar povprek obtožiti nesposobnosti sprejemanja. Eno je nesposobnost, eno pa zavestna izbira, kaj bomo v življenju tolerirali in česa za nobeno ceno ne. In ljudje, ki zmoremo selekcijo na tem področju nikakor nismo nesposobni sprejemanja.

Upam da se razumemo, ta nekdo je agresivnež - ker vem da ga ne morem spremenit, ga sprejmem, ker sem pač ženska in šibkejša, se naj strinjam z nasiljem v družini ...
A prav razumem  ???