Toni_Zamene wrote on 27.08.2004 at 09:15:14:Titud,
to kar imam občutek, da želi Lilith povedati forumovcem jaz vidim na sledeči način ( LIlith me pa naj popravi ):
Vse skupaj nima nobene veze s t.i. senco. Kvečjemu imam občutek, da LIlith kot oseba dojema pojem univerzalne ljubezni kot nek nadrejeni arhetipični vzgib. Iz njenega pisanja je razvidno, da ima do tega pojma "odgovorni" odnos : 1. v smislu - nisem sposobna imeti vseh rada in vseh sprejemati, in 2. to je pojem, ki me presega kot človeka smrtnika. Ona torej diferencira in za to, da stvari diferenciramo potrebujemo odgovorno zavest. To pa še ne pomeni, da vzgiba t.i. univerzalne ljubezni ni sposobna " čutiti ". Čuti ,ampak vzpostavlja do njega samokritično osebno interakcijo .To kar jaz v tem njenem odnosu do tega pojma vidim je to, da si tega pojma kot oseba ne prilašča, ker je toliko ozaveščena , kritična , odgovorna in modra, da ve, da ta pojem ( univerzalne ljubezni ) ne pripada človeku posamezniku ; da je to nekaj kar presega človeka iz krvi in mesa in da sodi v krog tistih pojmov kot so npr. ljubezen, nesmrtnost, idr.
Gotovo se pa da dobro prodajati ( zakaj pa gledamo filme in beremo knjige ? ).
In za to, da tako misli in čuti , ji lahko le zaploskam ( in ostalim kateri se mogoče v tem najdete ).
Še enkrat sem prebral tole močno zadevo od toni_zameneja. Pustmo lilith pri miru, gre za koncept ljubezni, ki da nam smrtnikom ne pripada oz. če nam, si jo po tvoje lahko samo 'prilaščamo', se pravi da si jemljemo pravico do nečesa, kar nam kot smrtnikom ne pripada. Če se tej skušnjavi prilaščanja 'univeruzalne ljubezni' zavestno odrečemo, a pol smo se pa s to 'samokritično osebno interakcijo' osvobodili nadrjenosti arhetipskega vzgiba'? Toni, kaj pa je zavračanje drugega kot negativna oblika prilaščanja, le druga plat istega kovanca? Tud če 'univerzalno ljubezen' diferenciraš na način, da do nje vzpostaviš 'samokritično distanco', jo priznavaš in iz nje izhajaš, si z njo v istem polju, pa če to priznaš al pa ne. Ker ljubezni se ne da 'zavestno diferencirat', ker ljubezen je enost in je ista v tako v teb kot univerzalno.
Če se že gremo psihonalizo, pol se je pejmo do konca doseldno. Kot posamezniki smo vrojeni v 'nediferncirano' univerzalno ljubezen in pol cel lajf v bistvu nč drugega ne počnemo, kot da se to univerzalnost trudmo izrazit skoz jaz na samosvoj/unikaten način. Zavestna difereciacija od ljubezni zato ni možna, so samo vaje v slogu prilaščanja/zavračanja oz. infalcije in odtujitve jaza od sebstva kot celovistosti/enosti, ki ima arhetipske nastavke za izražanje enosti na individualen način skoz nikol končan proces induviduacije.
Toni, v bistvu nism zihr, a s tabo polemiziram a te v bistvu razlagam, hočem samo poudarit, da nas transcedentonost/presežnost/univerzalnost pojma ljubezni spremlja ves čas in da se ga v procesu induviduacije ni treba prav nč trudit diferencirat, nasprotno, v njegovi celovitosti se je edino možno centrirat in iz njega izhajat. Žal pa to znamo na induvidulen način samo tako, da si ga bodisi prilaščamo bodisi zavračamo. Oba načina si med sabo nista v hierhičnem odnosu, sta dve plati iste medalje in ko se jih naučimo kot take sprejemat, smo v zavestno vstopl v proces induviduacije, v katerem pojm ljubezen lahko tud zavestno sprejememo v svoji paradokskni induvidulani in hkrat univerzalni dimenziji.
Home
Pages: 
