*Tudi ce si ful iskren, te lahko nategnejo, da se še mesece kasneje od šoka vrtiš kot centrifuga. *
tuki je zlo pomembno s kom ali čim se poistovečaš
bom reku tko, če doživiš neko situacijo kot 'natego' je to kot natego doživel tisti del tebe kater (še) ni(si) ti. če bi ta del ti že imel ozaveščen, bi to dojel kot tisto kar je tud blo in ne kot natego.

nat-ego je doživel tvoj ego

je pa titud zadost lepo povedu tud



lilith ... gledaš z napačnega konca ... predpostvaljaš da so ljudje slabi in zato 'podzavestno' 'pričakuješ' od njih natego, al pa, v tvojem primeru dajanje najslabšega kar imajo v sebi.
za začetek moraš to prepričanje zamenjat, ali vsaj odpustit od sebe, da bo vsaj nevtralno če druzga ne in se pol prepustit. ker ne bo pričakovanj, bo prišlo natanko tisto kar mora pridet. ne bo fajn, ker ti nisi fajn. še. ti pa ne manjka dost. podobno kot veliki večini, ma pa vsakdo eno tako cako, vsaj eno, ki ga močno zavira pri vsem skupaj.
caka velike večine je v tem da se SPLOH ne zavedamo zgornjih nivojev, kamoli da bi jih živeli.
čak se najde kdo, ki hoče te zgornje nivoje še kar in še vedno prikazat kot bav bav, al pa kot iluzijo v iluziji in niti pod razno se jim ne pogovarja o taki možnosti, ki pa je precej, da ne rečem zelo verjetna. je pa zelo dobro zakrita. dokaza o njej ne moreš dobit drugač kot da jo doživiš.


varanje je zavestna odločitev v nekem trenutku. če jo celo izpelješ v zavedanju in te ne mori pol to kar si naredu, bi ne smel bit problema.
lilith ... tud jest sm mel zvestobo zlo pri vrhu svojih prepričanj ki da so pravilna in jo mam še zdej, sm pa že sprejel situacijo da sm preveran, pa ne da se je zgodil, ampak mislm da bi zdej tako situacijo preživel, če bi se mi zgodila.
pred časom bi zihr padu v reakcijo, tko kt sm padu med ozaveščanjem tega - lastiti si partnerja - gledati nanj kakorkoli drugače kot pravi titud
*
V iskrenem odnosu se tako zna zgodit, da  si  z zvestobo partnerju v bistvu neiskren do  samega sebe  in obratno, da nezvestoba   ni nujno prevara samega sebe. Pričakovanja drugega nimajo z iskrenostjo do sebe nobene zveze, s temi mora opraviti vsak sam.  
*
se reče ... pride trenutek, ko je situacija taka ...
odvisno od tvojega zavedanja si v tej situaciji potem sposoben akcije: varanja (v tem primeru to več ni to, tko dojema to samo še varani), ali pač še česa druzga, kar te je bilo naprošeno preden bi šu v tako situacijo ali celo da se premisliš in da si še vedno iskren do sebe in si lepo rečeš, zdele bi mi valjda u ibr sedl se klele popedenat, ampak ker vem da bom to hotu svojemu partnerju sporočit potem, da o tem ne bom mogu ne govort, ker se je pač zgodilo in je pomemben podatek za mojega partnerja in ker vem da to nanj ne bi ravno dobrodejno vplivalo (ali pač tudi v neki situaciji) in da bo zarad tega dobrga filinga zdele pol ure pol dan ali dva slabih filingov, se v svoji iskrenosti lahko odločim tud tko ... da ne.
se reče ... nikol ne moreš izživet sebe, če se skoz oziraš na druge. ker pa se je na druge nujno ozirat pri tem ko živiš sebe, je treba pri izživljanju sebe pač extra pazit na druge (ne vplivat na njihovo svobodno voljo), predvsem na svojo bližnjo okolico.


resničnost je objektivnejša z višjega nivoja kot jo opazuješ - doživljaš ...

14:44

titud wrote on 02.09.2004 at 13:01:58:


Kvantna fizika za razliko od klasične fizike prinaša čist nove koncepte v ospredje, like:

___

"Najpomembnejša sestavina medsebojno povezanega vesolja je najbrž živa zavest, ki ga opazuje. V klasični fiziki je eksperimentator ločena entiteta, tihi opazovalec za steklom, ki poskuša razumeti vesolje, vesolje pa gre svojo pot ne glede na to, ali ga opazujemo ali ne. V kvantni fiziki pa so odkrili, da se poljubni kvantni delec iz stanja vseh možnosti materializira v določeno entiteto kakor hitro ga začenmo opazovati ali meriti. Za pojasnitev teh čudnih dogodkov so kvantni fiziki predpostavili, da je med opazovalcem in opazovanim participativen odnos: ti delci so bili verjetno obstoječi v prostoru in času samo do trenutka, ko smo jih zmotili: z opazovanjem in merjenjem smo jih prisilili v določeno stanje, kar je nekaj podobnega kot zgostitev želatine. To osupljivo opažanje je odprlo tudi čisto nov pogled na naravo stvarnosti. Zavest opazovalca očitno povzroči nastanek opazovanega predmeta. Nič v vesolju ne obstaja kot dejanska stvar neodvisno od našega zaznavanja. Vsako minuto vsakega dne ustvarjamo svoj svet.

Lynne McTaggart; The Field.
___

Quote:


Ta teorija ( spet ) postavlja človeka v središče vesolja.
Razlaga oz. teorija, je le izraz našega načina razmišljanja.
Izhaja že iz ranega otroštva, saj vsak otrok verjame, da je središče vesolja in da drugi obstajajo le zaradi njega.

Kdor v otroštvu ni imel tega občutka, zaradi zlorab in travm, ne bo verjel v takšno ( kvantno ) teorijo.



Včasih so tudi verjeli, da je zemlja središče vesolja....

Dobri stari fizikalni zakoni seveda veljajo tudi na subatomskem nivoju, le da se nam na tem nivoju zdijo malce nenavadni in jih je težje prebaviti, ker so  zakonitosti drugačne, kot jih zaznavamo na makro nivoju, ki nam je nekako bolj domač, kar je tudi razumljivo, saj naša vsakdanja percepcija deluje na tem takoimenovanem makro nivoju.

Za lažjo predstavo si zamislimo makro nivo ekrana računalnika v katerega smo se že navadili buliti. Kaj kmalu lahko razberemo tudi določene zakonitosti, naprimer to,  da klik na križec v zgornjem desnem kotu okno zapre, dvojni klik na ikoni pa okno povezano s to ikono odpre.
Če bi pa začeli raziskovati zakonitosti mikro nivo ekrana, bi kmalu spoznali, da je vse na ekranu sestavljeno iz pikslov in da so vsi piksli obarvani le v eni od treh barv; rdeči, zeleni ali modri, skratka začeli bi spoznavati povsem drugačne zakonitosti, ki bi nas lahko v začetku celo malce zbegale, kako je to sploh mogoče, ko pa dobro vemo, da se nam na makro nivju kažejo slike na ekranu celo v več milijonih različnih barvnih odtenkih.

Vsa magija prehoda se zgodi v naši percepciji realnosti in ko preskočimo iz percepcije mikro nivoja na percepcijo makro nivoja se zgodi tisti čudež prehoda iz sveta tribarvnosti v svet neštetobarvnosti čeprav gre v obeh primerih za en in isti svet, ki ima svojo povsem objektivno in od naše percepcije neodvisno eksistenco. Mi s svojim opazovanjem ne kreiramo ekrana, ki obstaja neodvisno od tega ali ga gledamo ali ne, ampak si z različnimi gledanjem ekrana ustvarjamo različne predstave ekrana.



Torej ne moremo kar tako zlahka aplicirati zakonitosti iz mikro nivoja na zakonitosti makro nivoja. Dejstvo nelokalnosti kvantne fizike, po kateri tudi načelno ne moremo določiti natančne lege delca, dokler tega ne izmerimo, ne pomeni, da če bi ta delec nekako povezali z znamenito Shroedingerjevo mačko, da bi bila tudi ta mačka v nedoločenem stanju, se pravi hkrati mrtva in  živa.

Če bi bilo to povezavo med nedoločenostjo delca in stanjem mačke sploh mogoče izvesti, potem bi z opazovanjem tistega delca lahko določili ne samo, da mačka tisti trenutek umre, ampak da lahko tudi oživi, kar bi pomenilo, kot je nek fizik duhovito pripomnil, da bi kvantna fizika lahko postala celo pomembna in zelo perspektivna veja veterinarstva.  8)

titud wrote on 02.09.2004 at 15:03:44:



Tukaj se pač ne morem strinjati, saj se mi dozdeva, da ne ločiš med občutenjem celovitosti vsega in dejansko enotnostjo oziroma povezanostjo vsega, ki je dejstvo: mi smo del celotne celovitosti vsega - lahko se kot taki občutimo ali pa se ne, kar pa ne spremija tega, da ta celovitost je in da brez nje ne bi bilo ničesar.



uživaj!

t wrote on 03.09.2004 at 19:28:40:


Tle se se mi zdi, da gre spet za un odnos med vedet in verjet. Dejanska enotnost vzpostvaljena z interakcijo med posamičnim  obstaja, mi  mamo  o njej neko zihr vedenje na podlagi sklepanj/špekulacij. Te zunanje enotnosti/enosti pa ne  moremo direktno občutit, ker s svojo osebno intekaracijo v te enost vnašamo eno napako, subjektivno 'popačenje' enosti, ki je zato ne moremo  občuit neposredno, ampak samo kot tendenco. Ta tendenca se nam izkazuje kot kot nikoli izpolnjeno hrepenenje po enosti naše individualnosti z univerzalno enostjo oz. kot trpljenje, ki se dokončno lahko razreši v  bistvu le   na dva skrajna  načina: da se razpoka nikol ne odpre in da se 'izgon iz raja enosti'  nikol ne zgodi, če objektivnost popolna ekstenzija  subjektivnega dojamemo  za univerzalno veljavno in obratno(solipsizem z vsemi narcisoidnimi izpeljankami), al pa zunanji svet  razglasimo za čutno prevaro, se od njega 'odklopmo' (nedelovanje) in z vzpostavitvijo interakcije  svojim notranjim odpravimo dualnost in z tako interakcijo vzpostvljamo mo pogoje za občutenje celovitosti.

Za prvo varinato se niti ne odločamo neposredno, ker iz nje izhajajmo,   mogoče posredno, če   je ne zmoremo/hočemo zvestno prerast. Druga varinata  pa je po moje radikalna oblika izhoda iz prve in bi bla po moje  lahko uporabljanea kot razvojna faza, ne pa kot cilj. Ker interakcija jaza s svojim sebstvom je je še vedno le interakcija, zanjo veljajo enake zakonitosti kot  za ineterkacijo jaza z znunjaim svetom, ker enost ni v poistovečanju, ampak zavedanju različnosti obeh kavlietet, ki v medsebojnem sprejemanju te različnosti tvorijo enost. Zavestno sprejemnje te različnosti ne samo na ravni vedenja, ampak tud občutenja, pa je po moje tista tendenca k enosti, skoz katero bi se morala odvijat znanstevna, religiozna/duhovna, filozofska, umetniški in tud čisto politično/ekonomska interakcija posameznika s svetom in samim sabo.