Lilith wrote on 02.09.2004 at 09:05:25:


Si bom sposodu še tale citat og l_o_i

Quote:


V partnerskem   odnosu se to sprovaja tko, da ne pričakuješ (dogovorno?) od partnerja, da te ne bo prevaral in si na podlagi tega pričakovanja zvest njemu  tud sam. V iskrenem odnosu se tako zna zgodit, da  si  z zvestobo partnerju v bistvu neiskren do  samega sebe  in obratno, da nezvestoba   ni nujno prevara samega sebe. Pričakovanja drugega nimajo z iskrenostjo do sebe nobene zveze, s temi mora opraviti vsak sam.

V  uspešnih  partnerskih zvezah se slej ko prej izkaže, da je iskrenost do sebe edina  osnova, na kateri je mogoče graditi odnos. Partnerski odnos (ne zakon v interesnem smislu ampak vzajmena osebnostna rast v duhovnem smislu) v bistvu nič drugega kot medsebojna  pomoč partnejev pri vzpostavljanju iskrenega odnosa do sebe, seveda ob sprejemanju  hkartnega  rizika, da nis pravi zanj.  

titud wrote on 02.09.2004 at 08:58:06:


a se ti ne zdi, da obstaja neka določena razlika med prevaro in samoprevaro?

šele pri samoprevari lahko govorimo o iluzornih pričakovanjih, medtem ko so pri prevari pričakovanja ponavadi zelo realna (razen pri tistih, ki nimajo najmanjšega stika z dejanskostjo)

iskrenost pa nima ničesar skupnega z nezaupljivostjo ali dvomom - tudi, če sem nezaupljiv sem še vedno lahko popolnoma iskren

tako kot je dejal X: izjava, katero komentiramo je že v osnovi zgrešena - biti prevaran namreč že v sebi nosi, nemoč tega, ki je v prevari, ne glede na to ali prihaja prevara od znotraj ali od zunaj, pri čemer lahko preprečimo samo notranjo samoprevaro, z zunanjo prevaro pa se lahko spopadamo z dvomom in določeno distanco, kateri lahko rečemo tudi nezaupanje vsekakor pa ne iskrenost


lp

[quote author=Lilith link=1093385443/165#170 date=1094114656]

Zdaj lažje razumem, kaj sporočaš, ampak...
zakaj potreba varati? Če si iskren do sebe IN do drugega, potem boš odnos prekinil in partnerju pojasnil, kako in kaj.

Partnesrtvo ni  samo duhovno, je pogosto čist zemeljsko oz mešaniciaca obeh. Če partner potrebuje fizično varnost in čustveno stabilnost zase in za morda potomce morda bolj kot iskrenost do sebe  v nekem duhovnem smislu, bo  tvojo iskrenost do sebe  itak razgalsu za prevaro do njega. Jebe se mu  za tvoj iskren odnos  do sebe, če se zarad njega počut eksitnečno/čustveno  ogroženga in če to iskrennost občut hkrat kot neposredno ogroženost potomstva. Jbe sse mu kon koncev tud za iskeren odnos do sebe, zato se je brez veze it neko iskrenost, pojasnjevanje, razumevanje... Partner bo tvojo iskrenost do sebe vzel za nepotreben in nehigeničen lukzuz, ki ogroža njegova pozicijo v partnesrki zvezi, zato se partnerji tko radi pristajajo na nesikrenost.      

Quote:


Iskrenega partnerskega odnosa  se tud jest ne znam  predstavljat drgač kot  kot eno vsaj potencialno  medsebojno totaliteto telesne in duhovne predanosti. Ni pa nujno, da je tvoj dejanski partner na isti  stopnji zavesti kot ti oz. sploh ni rečeno, da si sam na taki stopnji, kot si misliš, da si. Iskrenost pojmovnja partnesrtva se itak lahko izkazuje samo  v konkretnem partnerskem odnosu, tko da če je zaveza zvestobe samo zunanja moralna norma ali varnostni ukrep in ne iskrena notranja potreba obeh partnerjev, se bo to prej manifestiralo, če že ne v konkretnem dejanju nezvestobe med partnerjema  pa vsaj v stanju duha, ki bi to nezvestobo pripoznalo kot realno in s tem čist iskreno opcijo.      

Titud, ne morem te quotat, ker si nekaj zaštrikal.

Praviš, da me partner hitro lahko obtoži, da sem ga prevaral, če s svojim odhodom ogrozim njegovo eksistenco, stabilnost....

Ne more mi tega obesiti (če že, kvečjemu v smislu neupoštevanja poročne zaobljube v dobrem in slabem, za vedno)....lahko mi pa pove marsikaj drugega:

- da nisem vedec, ki bi vnaprej vedel, da se bom kot oseba v življenju spreminjal, da se bo partner spreminjal
- da nisem sposoben nasilja nad seboj v smislu vztrajanja v odnosu, ki zame ni dober (pravzaprav mi tukaj morda celo lahko obesi prevaro- neupoštevanja poročnih zaobljub "v dobrem in slabem" - ker jaz v slabem rinem ven iz odnosa
- da sem egoist, ki misli nase, na partnerja pa pozablja (dolgoročno gledano nisem egoist, ker bo itak za oba boljše)

t wrote on 02.09.2004 at 11:51:16:


Zdej smo spet pri tem, a obstaja t.i. objektivna resničnost, al  pa je t.i. relanost samo v naših glavah.  Jest pravim, da objektivna resničnost sama po seb sicer obstaja, samo nam je kot taka nespoznavna. Ji moramo pridat en subjektivni aspekt,  da je spoznavna za nas. Ta subjektivni aspekt je točno to  pričakovanje, kakšna naj bi ta resnična bla, pa v resnic ni. Zato smo mi od zunanje/objektivne realnosti praktično vedno 'prevarani' , realnost ni nikol točno v skaldu z našimi pričakovanji, zato do nje tud ne moremo vzpostvit odnosa iskrenega zaupanja.  Tko da edin iskren odnos lahko vzpostavmo do sebe, saj smo edino smamemu seb lahko  edina celovita resničnost, od katere edino ne moremo bit nikol prevarani. Seveda se lahko tud 'samozaveravamo', ampak to je igra, ki jo igramo s sabo, da nam znese v odnosu do  zunanje resničnosti. Sami pred sabo vemo, da ja to igra in da je vsakič, ko pristnemo na zunanjo resničnost kot na subjektivno resničnost za nas,  to le oblika samoprevare.        

t wrote on 02.09.2004 at 13:28:38:

Maš prov. Ko o njej govorimo, jo difrenciramo v skaldu z lastno jezikovno izkušnjo.  

Quote:


Neizogibno dejstvo je, ko vzpostavlajmo do objektivne resničnosti aktiven odnos, ko želimo nanjo  vplivat v skladu z našo subjektivno predstavo o njej. Solipsezem bi bil, če objektivne resničnosti ne bi prizanli, če bi jo imeli za ekstenzijo naše subjektivnosti, ki bi si ji bil  svet  v vseh pogledih dolažn podrejat.    

Quote:

Skoz intereakcijo svetom se učimo lastne celovitosti. Šele ko dosežemo  lastno celovitost (brez senc,  shizem, avtonomih psihičnih kompleksov in kar je teh notranjih  dualizmov), smo sposobni dojet tud zunanjo obejketivno resničnost v vsej celovitosti.  To je tud  tista enost, ki jo je zmožen dosečt samo do konca realiziran človk.  

titud wrote on 02.09.2004 at 14:18:25:



solipsizem je prepričanje, da je celotna realnost produkt posamezne zavesti

sicer smo pa že v osnovi v aktivnem odnosu d vsega ... do celote če hočeš

tako kot smo že vedno celoviti ... zakaj bi se morali tega učiti??