Lilith wrote on 27.08.2004 at 21:58:07:

Madonca se ti hitro počutiš ogroženo.

Ljubezen recimo tudi po mojem mnenju nima kaj početi v javnem prostoru, vsaka njena pojavitev ali javno razglašanje je prej njeno zanikanje ali pervertiranje. Vključno z vseobsegajočo ljubeznijo.

Na drugi strani pa tudi še nismo iznašli načina, da bi neko reč, ki si jo objavila spet naredila privatno. Vse grožnje z nasiljem so v takem primeru sprejete predvsem kot eksces ali slab okus.

Da pa je razmejitev med javnim in zasebnim nadvse komplicirana reč, lahko ugotoviš, če si pogledaš kakšno dobrodelno prireditev, recimo razkošno večerjo ali banket (kar pa dobi še dodatno dimenzijo, če želiš pogledat celotno finančno sliko).

bp

picola wrote on 28.08.2004 at 21:33:27:



Si zadela v bistvo.  Ampak moj problem je ta, da jaz ne prenesem bit dvolična...in se trudim ne biti, tudi ko bi mi bilo bolj komot biti dvolična. Kot bi dvoličnost bila del moje sence, jaz pa jo tlačim dol. Sem zgleda preveč perfekcionist. In zato tako "popizdim", ko vidim dvoličnost pri drugih.

Pa saj niti ne bi gnjavila folka glede tega. Ampak ko se me kdo osebno loti, potem pa res želim držati mu ogledalo.

Kje pa piše,da se tudi mi ne trudimo biti nedvolični?Jaz zase že vem,da se(trudim).Najprej je treba pogruntat,da si dvoličen,potem je treba ugotovit,da to ni ok,potem pa naprej...Fajn,da kažeš ogledalo,samo ogledalo lahko nekomu vržeš v obraz(pa ti ga bo vrgel nazaj),lahko mu ga porineš direkt pred oči in mu zabrusiš,da naj se že enkrat pogleda vanj(in še vedno ne bo videl veliko,ker mu je preblizu),lahko ga pa postaviš predenj,20 centi od obraza in se mu nasmeješ in rečeš,lej to si ti...(naj povdarim,da tut sama tega velikokrat nisem zmožna naredit-se pa trudim-samo tolk,da me ne bo kdo mel za dvolično... ).
Lilith,fajn si...in mej se fajn.  

picola wrote on 28.08.2004 at 22:28:20:



Imaš čisto prav,  stvari lahko povemo na različne načine...pa bodo tudi učinkovale različno...

Če želiš mene razumeti, potem poskusi izhajati iz moje osnovne predpostavke, da selektivno izbiram, koga maram in koga ne, komu dajem dovoljenje, da vstopa v moj osebni prostor in komu ne.

Mogoče je res problem tega forumskega prostora tak kot ga je nakazal titud, da vsi smejo vse... Ampak vidiš, jaz pa verjamem v pravila lepega vedenja mimo vseh "forumskih danosti", to pomeni, verjamem, da smem vstopiti v osebni prostor nekoga le, če sem povabljena. Povabljena pa sem lahko na dva načina...ali človek z lastnim samorazkrivanjem, namenjenim meni, signalizira, da si želi moje prisotnosti - in to je praviloma osnova za zbližanje,
ali pa človek nasilno vstopa v moj prostor (torej me začne nasilno analizirati, brez mojega dovoljenja) in s tem seveda tvega, da bom tudi jaz posegla v njegov prostor - in seveda bom posegla agresivno- v smislu samoobrambe. To pa vodi v razdor.

Saj je bp čisto vredu ugotovil, da je moja frustracijska toleranca vstopanja v moj prostor sila nizka.  Ampak jaz še zmeraj mislim, da smo ljudje sposobni medsebojno se spoštovati...torej, če nekdo želi, da ga pustimo pri miru, potem ga pač pustimo pri miru.
Jaz nikoli nisem skrivala, da ljudi ne "ljubim" enako...eni ste mi bolj simpatični, eni pa čisto nič. Tistim simpatičnim je več dovoljeno, onim manj. Tako pač je. Če pa si kdo v odnosu do mene jemlje kompetence, ki mu ne pritičejo (torej nima mojega dovoljenja oz. me kot osebo ne upošteva), potem pač odreagiram in to so posledice, ki sledijo njegovemu dejanju. Akcija- reakcija.

Mislim pa, da sem sposobna konstruktivne komunikacije, če nasprotna stran pokaže pripravljenost...le v redkih primerih se mi človek tolikanj "zaserje", da ga sploh več ne trpim.

Še nekej me zanima...
A mogoče veš od kje ti tako nizka toleranca(sprašujem namreč zato,ker imam sama visoko toleranco,oziroma nekje srednjo-v tem smislu,da se ne počutim sploh velikokrat napadeno).Mogoče še drugače vprašam.Zakaj se počutiš tako hitro napadeno? A se ti zdi,da sta si vprašanji podobni al sploh nimata velik zveze?Pri meni bi recimo imeli oziroma drugo vpr. je samo drugače zastavljeno kot prvo.Mogoče je namreč,da zamenjujem nizko toleranco z hitrim občutkom napadenosti.

Upam,da me razumeš,kaj imam v mislih.

Lilith wrote on 29.08.2004 at 20:24:38:



Nisem govorila o tej sorti ljudi o kateri si ti,ampak o čist navadnih ljudeh,ki v vsakodnevnem življenju prihajajo s tabo v stik.In z nekaterimi imaš opravka samo enkrat,z nekaterimi večkrat ali celo vsak dan.In recimo meni je dokaj pomembno,da sem z ljudmi okrog sebe v dobrih odnosih,zato se tudi trudim,da ne izpadem zatežena,tečna,preobčutljiva(že iz tega razloga ne,ker je v pozitivnem ozračju velik lažje živet z ljudmi).Če pa me že kej ziritira pa se vedno vprašam kakšen je vzrok za takšno mojo reakcijo.In če ugotovim,da sem ravnala prav(se postavila zase) je pač ok,če pa ugotovim,da sem pretiravala pa se največkrat opravičim ali vsaj poskušam izvedeti kaj je človek mislil s tisto izjavo in ali sem jo upravičeno imela za nasilno/vsiljivo do mene.Tko da če povzamem,sem mnenja,da včasih tut pretiravamo z našo obrambno držo in se mi zdi,da bi blo v takšnih primerih boljš,ko bi zmogli odreagirati drugače,manj napadalno.

Glede frustracijske tolerance pa imaš najbrž prav,samo zanima me še kaj jo recimo v toku življenja(otroštva) še znižuje?

Lilith wrote on 28.08.2004 at 22:15:05:

Bolj zato, ker se boriš in iščeš in ker se zavedaš, da ne veš vsega.  

bp

le kaj si mislil s tem komentarjem ... ???