Angel wrote on 11.06.2004 at 15:15:57:


Jest upam, da nimaš  občutka, da zarad mene spreminjaš svoje prepričanje. Tist kar si ti pisala o partnersekm odnosu je glih tko res kot je res tisto, kar sem jest napisov.

Prepričanje se mora  brez ostanka realizirat, da se lahko preseže. Je gradbeni material za stopnico, kateri moramo brezpogojno zaupat, da  se nanjo lahko opremo z vso težo, preden na novem  prepričanju lahko zgradimo novo, na katero se lahko ponovno opremo.   Pri tem mora seveda vsa konstrukcija šteng mora zdržat, saj se le tako lahko vzpenjamo proti svojemu 'imagu' in s tem ostrimo njegovo/njeno podobo, ta majkajoči del nas samih, ki nas induvidualizira na poti k enosti z njim/njo .      

Titud in bp. hvala obema. približn sem vedla, kaj je to pedenat. sem celo svoje otroštvo gledata to pri mtki in očetu, sta ful pedenala en drucga celih 40 let.

panika je nastala, ko je mati ovdovela. nihče je ni več pidenu, postala je zagrenjena in na moč osamljena. sem ji sama ničkolikokrat rekla, nej gleda že enkrat nase, pa pozab uno pedenja, pa ne razume, ker neče razumet, da jo sedaj nihče več ne pedena.

je postala podobna enemu majhnemu otroku, ki bi samo jokal in cvilil, pa sposobna je odkopat še mojga pokojnega očeta, da bi jo spet pidenu.

v biti je skozi vse uno pidenanje zgubila svoj ego in sebe, zdej pa ne ve, kaj bi sama s sabo, pa tud nima pojma, kako naj brez pidenja fura tale lajf naprej.

a ni to bad?

v življenju razumem, da se končajo vse poti, pa da na koncu ničesar več ni., še pedenanja ne več.

žalostno. resnično. ni nikol dobr stavt vse kocke samo na enga človeka, ker pol ko ti uni umre, si sam.
osamljen.
zapuščen.
sam.

Jakob_Ostrjan wrote on 14.06.2004 at 22:17:41:


To iskanje smisla v drugem je tista past, zarad katere ma večina folka strah pred predajo drugmu. Ker vidi v predaji drugmu služenje  gospodarju/gospodarici, sledenje vodniku/vodnici,  namest  da bi vidu v drugmu  partnerja/sopotnika, ki ni v nobenem pogledu popolnejši od tebe, saj mu  popolnost lako daješ samo ti in  on on tebi. To je tist prehod iz romantične v zavestno fazo odnosa, kjer se smisu bivanja ne prelaga več na drugega ampak ga  prevzema vsak nazaj nase z zavestjo, da zarad tega konkretnega drugega ni  več  isti, da ga je drugi zaznamoval za večno.


Prepustit se temu filingu in priznat si to dejstvo je jeben posu, je kot ene vrste ponovno rojstvo, ena reinkarnacija pri živem telsesu, ki si jo marsikdo ne uspe/upa  pripoznat, ker v njej vidi bolj lastno smrt kot ponovno rojstvo. Tako raši  do konca lajfa preigrava s partnerjem igro moči v  vlogi gospodarja ali sluge, tirana ali žrtve. To igra se rada prenese še v obdobje po partentrjevi ločitvi/smrti (tko kot ma izkušnjo angel s svojo mamo, kjer preživeli igra vlogo žrtve). Keč je v tem, da dokler ta igra traja, je v bistvu v njej sami  potencial, da se preseže,  tko da včasih je žal  dejanska partnerjeva odsotnost/ločitev/smrt akt prestopa v zrel zavesten partnesrki odnos s taistim partnerjem na duhovni ravni, ki je bil prej oviran z vsakodnevnim  psihofizičnim merjenjem moči.            

Me po moje kar štekaš, ker jest tle gor ne skušam nč drugega kot ozavestit, v čem je point špila, ki ga špilam z vso možno strastjo in hkrat vso možno skepso.  Ker če igro ozavestiš še ne pomen, da jo nehaš špilat, ker špilat jo moraš, dokler ma ta špil eno notranjo dinamiko ali vsaj potenco, ki omogoča če že ne za rast in razvoj, pa vsaj za uporno vztrajanje v eksitenci.  To camusovsko uporno in strastno  vztrajanje  v eksisetnci pa se napaja  v zavesti, da eksistenca  nima nobenga presežnega/transcedentalnega smisla, da je absurdna, da  njena bit ni opredeljena po tem,  kar je, ampak po svoji potenci, po  tem kar (še) ni.      

zelo lepo napisano.

bi želela povdariti samo še tole.

edini nagib, ki lahko pripomore k pravi komunikaciji, je želja po komunikaciji. le dialog pomeni deleženje in da človek z drugimi deli svoja občutja in čustva, deli svoj
pravi jaz, ko z pomočjo dialoga pove kaj čuti, zakaj čuti in kako to občuti.

zatorej je edni vredni nagib za dialog ta osnovna želja, da drugim dam najdragocenejšo stvar, ki jo lahko dam:

sebe v samorazkritju, v pozornosti, ki jo dosežem v pogovoru.

človeška natura je v biti družabna. zakon skupnega življenja je vpisan v naša srca. vendar ta želja, da bi poznali in bi nas drugi poznali, ne pomeni, da bi hoteli biti odlagališče za smeti ali razreševalci problemov.

ena največjih potreb, ki zlahka postane nevrotična obsedenost, je potreba, da se čutimo varne. za nas večina želi imeti svojo sobo z izbranimi napisi na vratih:

zasebno-ni vstopa ali:

ne moti.

hočemo varen prostorček, zavarovan pred vdorom drugih ljudi z njihovimi zvedavimi vprašanji in radovedno željo, da bi o nas vedeli vse.

nobena golota ni mučnejša kakor duševna golota. iz te potrebe, da bi se čutili varne in zasčitene pred radovednimi očmi drugih, raste mit, da vsakdo potrebuje svojo zasebnost, kamor razen njega ne more vstopiti nihče.

lepo se sliši: lepo je videti. večina ljudi v to vrjame. vendar je to le mit, nekaj, kar bi želel, da bi bilo res, v resnici pa ni.
bolj kakor prostor v resnici potrebujemo nekoga, ki nas v celoti pozna in nekaj drugih, ki nas globoko poznajo. kotički zasebnosti, ki jih ustvarimo le kot prostor, kamor se zatekamo in kamor nihče ne more za nami, so smrt za tisto človekovo intimnost, ki je tako potrebna za polnost življenja.

in ne nazadnje, je med dvema, ki se imata resnično rada edino in pravo merilo:

stopil bom v prostore, v katere nikoli ne bi mogel stopiti sam.

potrebujem tvojo roko v svoji in zaupanje v tvojo zavzeto in brezpogojno ljubezen celo za to, da poskusim biti pošten do sebe in tebe.

lp
Angel

otroci so v temu pravi mojstri.

dovolijo nam vstopiti v njihov svet, celo potrebujejo nekoga, da jim da roko in jim pri tem pomaga.

v odkrivanju sveta so neizmerno radovedni, očarljivi in naivni. svet odraslosti jim pomeni skrivnostno pot, ki bi jo radi razumeli in okušali.

tudi ne razumejo, kaj je to zasebno, zakaj jim ni povsod vstop dovoljen, zakaj za njih ne velja neko pravilo, ko pa odrasli to lahko celo počnejo.

moram napisat, da sem se v življenju največ naučila kot otrok in da se tudi sedaj največ naučim od otrok, pa če se sliši še bolj banalno.

v bistvu so otroci naši največji učitelji, pa samo na njihovi neizmerni radovednosti spoznavamo življenje. s svojimi očmi skozi njihove duše.

partnerji pa nam dajejo in nudijo vsak nekaj. mislim, da bi ljudje morali imeti v življenju več partnerjev, predno se poročijo ali zaprisežejo zvesto, ker samo tako bi lahko spoznali vse variate in različnosti spolov, odnosov, pa še čega.

se to žal izkaže na primerih, ko se premladi navežejo na enega partnarja in žal potem odkrijejo, da tista oseba ni prava za njih.

kaj čmo. življenje je ena velika uganka.
za ene tud zanka...

lp
Angel

titud wrote on 17.06.2004 at 13:11:49:


Tole pa ne razumem. A lahko razložiš prosim?

Hvala