titud
5 p
   
Offline

Zaznavanje mističnega je vir vsake prave znanosti.
Posts: 6736
Markomur
Gender:
|
Spraševati o tem, če se se 'splača' biti pristen je spraševanje o etičnosti pristnosti. Eno dobro razmišljanje o kulturi pristnosti:
Etika pristnosti je nekaj realtivno novega in posebnega za sodobno kulturo. Rojena je ob koncu 18. stoletja in gradi na prejšnjih oblikah individulaizma kot je induvidualizem svobodne racionalnosti, katere pionir je Descartes z zahtevo, da vsaka oseba misli samo-odgovorno za sebe, ali Lockov politični individualizem, ki je poskušal postaviti osebo in voljo pred družbene obveznosti.
En način opisa razvoja je, da vidimo začetek pristnosti v pojmovanju iz 18. stoletja, da je človek obdarjen z moralnim čutom, intitivnim občutkom za to, kaj je prav in kaj narobe. Izvorna točka tega nauka je bilo nasprotovanje rivalskemu pogledu, da je vedenje, kaj je prav in kaj ne, stvar posledic preračunavanja, še posebno tistih, ki zadevajo božjo nagrado in kazen. Po tem pojmovanju razumevanje pravilnega in napačnega ni stvar suhega preračunavanja, ampak je zasidrano v naših občutkih. Moralnost ima določenem smislu notranji glas.
Pojem pristnosti se razvije iz premestitve moralnega poudarka v tej ideji. Po izvornem pogledu je notranji glas pomemben, ker nam pove, kaj je prav storiti. Biti v stiku z moralnimi občutki bi bilo tukaj pomembno kot sredstvo za cilj – pravilno delovati. Premestitev moralnega poudarka se pripeti, ko biti v stiku dobi neodvisen in odločilni moralni pomen; postane nekaj, kar moramo doseči, da bi bili resnična in polna človeška bitja.
Da bi videli, kaj je v tem novega, moramo videti analogijo z zgodnejšimi moralnimi pogledi, kjer se je biti v stiku z nekim virom (denimo bogom ali idejo dobrega), obravnavalo kot bistveno za polno bivanje. Le da je sedaj vir, s katerim se moramo povezati, globoko v nas. To je del velikega subjektivnega obrata sodobne kulture, nova oblika duševnosti, v katerem smo začeli premišljati o sebi kot o bitjih z notranjimi globinami. Najprej ideja, da je vir znotraj, ne izključuje tega, da bi bili v odnosu z Bogom ali idejami; to se lahko obravnava kot prav pot k njim. V določenem smislu lahko nanjo gledamo kot zgolj na nadaljevanje in intenziviranje razvoja, ki se je začel s svetim Avguštinom, ki je pot k Bogu videl kot prehajanje skozi našo lastno refleksivno zavest o sebi.
Rosseau je artikuliral, kar se je v kulturi že dogajalo: vprašanje moralnosti je postavil kot vprašanje sledenja glasu narave v nas. Ta glas najpogosteje preglasijo strasti, jih povzroča naša odvisnost od drugih. Naša moralna odrešitev pa izvira iz pristnega moralnega stika s samim seboj. Rosseau celo poimenuje to intimni stik s samim seboj, ki je temeljnejši od vsakega moralne pogleda, ki je vir radosti in zadovoljstva.
Rosseau je na najbolj vpliven način artikuliral tudi zelo sorodno idejo, to je pojem samodoločujoče svobode. To je ideja, da sem svoboden, ko se o stvareh ki me zadevajo, odločam sam, ne pa da me oblikujejo zunanji vplivi. To je standard svobode, ki očitno sega onkraj tistega, kar se je imenovalo negativna svoboda, kjer imam svobodo delati, kar hočem, brez vmešavanja ostalih, kajti to je kompatibilno s tem, da me oblikujejo in name vplivajo družba in njeni zakoni prilagojenosti. Samodoločujoča svoboda zahteva, da se preneham držati vseh takih od zunaj vsiljenih reči in se odločam samo sam. Samodoločujoča svoboda je bila ideja, ki je imela neznansko moč v našem političnem življenju. V Rosseaujevem prevzame politično obliko v pojmu države družbene pogodbe, ki temelji na splošni volji, ki prav zato, ker je oblika naše skupne svobode, ne more prenesti nobenega nasprotovanja v imenu svobode.
Ideal pristnosti postane odločilno pomemben zaradi razvoja po Rosseauju. Herder je podal idejo, da ima vsak od nas izviren način človeške biti, njegov način izražnja pa je, da ima vsaka oseba svojo 'mero'. Je določen način človeške biti, ki je moj način. Poklican sem, da živim življenje na ta način, ne v imitaciji kogarkoli drugega. To daje nov pomen zvestobi samemu sebi. Če sebi nisem zvest, zgrešim smisel svojega življenja, zgrešim, kar je za mene biti človeški.
To je močan moralni ideal, ki je prišel do nas. Ključno moralno pomembnost podeli vrsti stika s samim seboj, s svojo lastno notranjo naravo, ki jo vidi v nevarnosti, da bi bila izgubljena, delno skozi pritisk v smeri zunanje prilagojenosti, delno pa bi lahko izgubili sposobnost prisluhniti temu notranjemu glasu tudi zaradi zavzemanja instrumentalne naravnanosti do sebe. In potem zelo poveča pomen tega samostnika z vpeljavo načela izvirnosti; vsak od naših glasov ima povedati nekaj svojega. Ne samo da ne bi smel prilagoditi svojega življenja zahtevam zunanje prilagojenosti; zunaj sebe celo ne morem najti modela, po katerem lahko živim, lahko ga najdem samo znotraj sebe.
Biti zvest samemu sebi pomeni biti zvest svoji lastni izvirnosti in to je nekaj, kar lahko izrazim in odkrijem samo jaz. S tem, ko jo artikuliram, hkrati branim sebe. Uresničujem potencialnost, ki je prav moja lastna. To je ozadje razumevanja ideala pristnosti in ciljev samoizplnitve ali samouresničitve, v katerih je običajno izražena. To je podlaga, ki daje moralno moč kulturi pristnosti, vključno z njenimi najbolj degradiranimi, absurdnimi in trivializiranimi oblikami. To je tisto. Kar daje smisle ideji 'delati svoje lastne stvari' ali 'najti svojo lastno izpolnitev'.
|