t wrote on 02.09.2005 at 13:37:47:



Katera pa je ta ideja ?

t wrote on 02.09.2005 at 14:53:09:


Vse ideje  svoje  moči ne vežjejo na smrt svojih nosilcev. Naprej se prenašajo in preživijo tiste, ki stavijo na njihovo vitalnost.

Quote:


Vojak uprablja utrahovanje kot  nasilno taktiko znotraj svoje borbene strategije za realizacijo  neke ideje, teroristu   pa je ustrahovanje uteleša idejo samo.  Terorist ni borc, ampak (samo)morilc, zato je moralno tko zaželjeno  nasprotnika proglasit za terorista in tko težko vojaku  dokazat zločinski namen.

gape wrote on 02.09.2005 at 03:11:33:


u bistvu ne vem in niti ne morem vedet, ker govoriš eno, delaš drugo misliš verjetno kaj tretjega ...


gape wrote on 02.09.2005 at 03:11:33:



neoliberalci s ščepcem konzervativcev?
gape wrote on 02.09.2005 at 03:11:33:


bistvo kateregakoli terorizma (zahodnega, muslimanskega, socialističnega, Kitajskega) je borba za prevlado nad drugimi. To je motiv ... kako pa svoje motive legitimirajo je pa bolj vprašanje celofana, kot pa samega motiva

a veš kje se terorizem začne? Pri sosedskih odnosih in zavisti, ker ima en karikiram meržota drugi pa "samo" toyoto (slovenske razmere)


Drugače pa ... ti kar uživaj sto na uro tvoja življenska pot je zate itak edinopravilna ... vendar ostani zvest svojemu načelu do konca

(pri vprašanju imeti ... saj poznaš tisto ... kamen na kamen ... zrno na zrno ... v 10 letih  se recimo spuši tobaka za en auto)

t wrote on 02.09.2005 at 19:19:28:


Islamisti so najdl idelano kombinacijo, da se volja nihovih  šefov personificira v volji alaha.   Tko jim ni potrebno razvit nti konsistne ideologije s kakšnim kultom osebnosti in podobno ideloško infrastrukturo.  

Quote:


Če bi vsak vojak v teroristu res dosledno videl utelešenje ustrahovanja zarad ustrahovanja, za katerim vsaj kot konkretnem akterju ni druge konsistetne ideje, ki bi ustrahovanje opravičevala, pol bi tud sam zase imel kriterij, kdaj  preneha bit vojak in kadaj je sam postal iz vojaka terorist ( ameriškim vietmaskim vojakom se je to čist na individulnem nivoju začel dogajat, čeprav večini šele post festum).  Tko da psihološko gledeno je čist zdravo, da vojak v teroristu vid utelešeno  (samo)uničevlno idelogijo, ker le na tak način bo jo  bo lahko terorizem razpoznal tud na svoji strani (v seb), ko ga bo organiziran sistem nasilja kot je vojsak začel napeljevat  na to, da se  iz bojevnika prelevi v ustrahovalca in uničevalca.  

t wrote on 05.09.2005 at 10:13:00:


Ideloško se da motivirat vojsko  tud tko, da sistematično  spodbuja teror, ki je utemljen v radosti do  ustrahovanja in uničlevanja. Samo resna vojska, ki naj bi bla  instument za uresničevanje neklih ideloških ciljev z nasilnimi sredstvi, tega ne bo nardila, ker naj bi se zavededala nevarnosti, da  se bo uničla prav v tem uničevanju. K temu pojavu so najbolj nagnjenje revulicionarne armamade, ki se v evforiji nad rušenjem starega reda spravljajo uničevat še novega, Nekaj te (smo)destruktivnosti se je izkazalo tud pri američanih vietnamski vojni kot kontra revolucionarni vojni, še več pa v revolucinarnih armijah samih od rdeče armade do rdečih khmerov...  

[quote]

Tukaj vidiš hudiča večjega, kot je: teror je vedno utemeljen s ciljem, katerega naj bi dosegel. Če to nekateri to počnejo z veseljem je to bolj njihov problem - čeprav je dejstvo, da so nekaj takšnega v opoju zmage počele (in še počnejo) vse vojske. Lep takšen primer so tudi mučenja, ki so jih Ameriški vojaki izvajali nad ujetimi Iračani. Čeprav tu lahko najdemo tisto pravo sistematizacij - vzpodbudo iz vrha - ki so jo kasneje tako vehementno zanikali, čeprav ostaja dejstvo, da takšnega mučenja nikjer niso preprečevali. Quote:


Če naj bi bil teror utemeljen s ciljem, ki naj bi ga dosegel in če ta cilj določajo tisti, ki jim cilj užitek, ki ga prinaša teror, pol se krog  (samo)uničevalno sklene.  Kdor teror dopušča oz. ga ne prepreprečuje iz ideloških razlogov, ta  tvega, da teror kot idelogija zasenči druge cilje.

Teror je tako zelo dober indikator trdnosti neke idelogije oz. trdnosti zastavljenih ciljev, ki si se jih nameniš doseči z naslinimi sredstvi. Če dosežen cilj v obliki zmage ne vsebuje elemntov za razgradnjo nasilja,  pol se je boljš ne  lotevat  uporabljat nasilje sploh. Uparba nasilja v obrambne namene je zato manj podložna prevladi terorja, ker je cilj uprabe nasilja oz. zmage odsotnost terorja oz. mir. Nasilje,  uporabljeno za zavojavanje,  pa je  podložno prevladi terorja zato, ker je tudi  po zmagi za vzdrževanje miru potrebeno ustrahovanje.  


Quote:


Po moje obstaja nekaj takega kot  je pravi bojevnik v nasprotju z nasilnežem in teroristom, če že ne na sistemski ravni v obliki vojske/organizacije  pa vsaj na osebni, ko se vojak/bojevnik   znajde v situaciji ali bo nasilno deloval kot bojevnik ali pa se bo zaradi neskladnosti uporabe nasilja z bojevniško etiko  odpovedal uporabi nasilja sploh. Ta etična dilema bojevnika je enako legitimna  tako v  legalni vojaski kot  v nelegalni celici.        

t wrote on 06.09.2005 at 13:09:45:


Jap, države  bo pokopal  teror, ki ga same prakticirajo. Al pa bodo  za sabo potegnile  tud  državljane pa je odvisno odtega, al bodo ti iznašli obliko (samo)organizacije, ki se ne vzdrževala na terororju.


Quote:


Vojak je predvsem zavezan patriotizmu, do katerga  mora imet  lasten odnos, če ne ne bo učinkovit  kot vojakniti v smislu izvajanja nasilja nad drugimi niti v  smislu pripravljenosti na  žrtvovanje samega sebe.  Šele na tem odnosu je lahko razvita komandana linija, brez nje se sesuje kot hišča iz kart ali pa se mora vzdrževat na terorju za katerga sem pa že itak parkrat napisal, kam vodi.

Človek, ki je notranje zavezan nekemu patriotizmu kot civilist ni v ničemer svobodnejši od vojaka. Njegova svoboda je  v  izkoriščanju  možnosti, da  se izražanju patriotizma z  nasilnimi  sredstvi  odreka oz. se šele naknadno sprašuje, če so zanj sprejemljiva. Vojakova svoboda pa se konzumirana v odločitvi, da na nasilna sredstva v naprej pristaja in se šele naknadno sprašuje, če so zanj sprejemljiva.    

t wrote on 06.09.2005 at 16:06:25:


Patriotizem je nujen predpogoj za učinkovitosti vsake organizirane oblike družbe, od politike do organov represije. Zadnjič sem naletu na eno dobro misel, da nixona iz politike ni odneslo njegovo dokazno  formalno kršenje zakonov, saj je vsakemu  predesniku mogoče dokazati kršenje zakonov,  amapak z vietnamsko vojno prebujeni patriotizem v ameriškem  ljudstvu, ki je delaloval kot vzvod, da se je zadeva politično zaključla z odstopom.  

Quote:



S patriotizmom  kot občutjem medsebojne pripadnosti in soodvisnosti pa je seveda jeba v imperijih, v katerih se za cesarja borijo različni narodi, zato imperiji morajo izumit vzporedni sistem, ki vojsko dela učinkovito: sistem pokornosti z ustrahovanjem, pa naj se gre za rimske legionrje, napoleonovo in  prusko/astvro-ogorsko centralizirano/hierharizirano  vojsko in državno upravo sploh ter  nenezadnje sedanjo anglo-ameriško imperilano silo.  Dejstvo,  da je  cesar, ki se zavija v idelogijo ustrahovanja, v bistvui ranljiv in nag, lahko folk spregleda le, ko  se  prav zarad terorja  obudijo v njem   lastna  patriotična čustva, saj patriotizem v najčitješem pomenu je tudi spoštovanje patritočnige čustva drugega, zato patriotizem tudi  ni idelogija, ki bi bila vzdržena na teroriziranju drugega.

Še eno vprašanje:  a je anarhizem kot sistem  po tvoje možno vzpostavit in ali se je sposoben vzdrževat brez terorja in kako bi mu pri tem lahko služil patriotizem, če sploh?