potrošništvo.

kratkoročno je moveon varjanta lažje (sploh?) izvedljiva (moj prjatu saša reče temu DIGITALNI PARTIZANI) ... una prva varjanta pa je itak izvedljiva samo s pomočjo ozaveščanja ljudi, pa še to ne tako da je usmerjena proti izdelkom iz zda in brtanije, ampak v splošno zmanjšano nakupovanje, kar pa bi vodilo v recesijo in odpuščanje delavcev.

ker SAMO ameriške in angleške izdeleke je skoraj nemogoče bojkotirat, sej recimo čevlje yellow cab kupm tok itak, narejeni so pa kuitak na kitajskem ... pol se pa pejd ...

drgač pa ... za ozaveščanje bi ne bilo slabo sprožit bojkota, pa ne za en teden ... za skoz ... čim manj tega materiala uporabljat - odrezat pač ne moreš, tko kt kerokol drugo stvar.

dobro si to napisala. ampak kaj ko vecinoma le napisala...

dobro si to napisala. ampak kaj ko vecinoma le napisala...

Tudi prvega sodobnega manifesta terorizma niso spisali džihadisti, ampak ga je v nekem švicarskem časopisu leta 1849 objavil nemški anarhist Karl Heinzen, ki je doktoriral iz "hladnega dotika smrti". Svoj manifest je sicer naslovil Revolucija, ker pa se je zdelo to cenzuri nesprejemljivo, je odvzel črko R, tako da je ven prišel naslov Evolucija. Ostalo cenzure ni motilo. Karl je najprej opozoril, da je umor "glavno gibalo zgodovinskega napredka". Zgodovina ne obsoja umora, ampak ga presoja na osnovi motiva, toda če so legitimne tiste oblike umora, ki jih uporablja država (smrtna kazen, vojna ipd.), potem so legitimne tudi tiste oblike umora, ki jih uporabljajo "banditi", "partizani" in "anarhisti", borci proti državi. Karl je celo namignil, da bi imeli Madžari proti močnejšim, imperialističnim Hrvatom več možnosti, "če bi ravnali malce bolj nečloveško in če bi malce bolj sistematično kršili vojne konvencije". Če ubijajo oni, lahko ubijamo tudi mi. Da ubijanje ne more biti le privilegij ene strani, rad poudari tudi Osama bin Laden: "Bojuj se proti poganom tako, kot se pogani bojujejo proti tebi." Ker pa je druga stran vojaško, finančno in številčno bistveno močnejša, si je treba, kot je pisal Karl, izmisliti nove metode ubijanja - "nova orodja za uničevanje", pač orožje, "ki ga je mogoče narediti, ne da bi se ga videlo, ki ga je mogoče prevažati, ne da bi se s tem zbujalo pozornost, s katerim ni težko rokovati in ki obenem ni nič manj učinkovito od težkih topov." Karl je sanjal o orožju, ki ga množica "barbarov" ne bo mogla uporabiti proti anarhistu, anarhist pa ga bo lahko uporabil proti množici "barbarov". Ni kaj, bodočim džihadistom je besede polagal v usta. "Največji dobrotnik človeštva bo ta, ki bo peščici ljudi omogočil, da bodo uničili na tisoče ljudi." Karl je torej že pred dobrimi stopetdesetimi leti anticipiral teroristovo obsedenost z orožjem za množično uničevanje.

Karlov epos je zelo vplival na ruske, nemške, irske in francoske revolucionarje, anarhiste in teroriste, bolje rečeno - pomagal jim je formatirati lik terorista kot fanatičnega, hladnokrvnega, brezkompromisnega mučenika. Razlika med njimi in džihadisti je le v tem, da evropski anarhisti s konca 19. stoletja, ki so imeli pravico do likvidacije tirana za neodtujljivo, niso potrebovali Boga in raja, ki bi bil dekoriran posebej za njih. Sergej Nečajev je v Katehizmu revolucionarja (1869) zapisal, da je terorist oz. revolucionar človek brez čustev, brez interesov, brez pripadnosti, brez doktrine in celo brez imena, človek, ki je s svetom, družbo in moralo pretrgal vse vezi, človek, ki sovraži svet in ki živi le še zato, da bi ta kriminalni družbeni red čim bolj učinkovito uničil, človek, ki pozna le znanost uničevanja, človek, ki prezira javno mnenje, človek, ki je do države neusmiljen in ki od države ne pričakuje milosti, človek, ki noč in dan misli le na hladnokrvno uničevanje in ki je pripravljen za to umreti. Ali kot je v svojem manifestu zapisal ruski anarhist Serge Stepnjak-Kravčinski: terorist je hladnokrvni junak in mučenik brez verskih čustev, ki ve, da je zapisan smrti. Kravčinski je bil guru terorizma, ki ga zdaj imitirajo džihadisti, toda umrl je v prometni nesreči.

Ne da so bili vsi advokati terorizma prepričani, da mora terorist na svoji misiji umreti. Nemški anarhist Johann Most, ki je v svojem časopisu Svoboda stalno objavljal recepte za izdelavo dinamita, nitroglicerina, bomb in podobnih "velikih emancipatorjev", je sicer rekel, da mora imeti terorist stalno pri sebi eksploziv, magari skritega pod obleko, toda v akciji ne sme umreti - umreti morajo drugi. Če ne umre in če ga ne dobijo, je psihološki efekt večji. Marx, Engels, Lenin in Trocki teroristov niso prenašali, ker so v terorizmu videli le elitizem, ki ponižuje dosežke množic, vlogo razrednega boja in razredno zavest proletarskih množic. Še huje, teroristi so bili za revolucijo nevarni, ker so pri ljudeh ustvarjali iluzijo, da razredni boj ni potreben in da bo prišel osvoboditelj, ki jih bo rešil, namesto da bi to storili sami. Mislijo, da bodo osvobodili Irsko, če bodo v Londonu zažgali krojaško prodajalno, se je muzal Engels. V teroristih je videl le klovne, ki hočejo pritegniti pozornost. Tudi v tistih, ki so se samorazstreljevali. Do zmage je peljal le razredni boj, le epski premik množic. Klasiki marksizma bi se težko ujeli s klasiki džihada, ki pravijo, da je treba zmago doseči "na najlažji možni način" in da je "mučeniška smrt najlažja oblika smrti". Še celo T.E. Lawrence, "Lawrence Arabski", ki se je proti Turkom boril na arabski strani, s klasiki džihada verjetno ne bi našel skupnega jezika. Ne pozabite namreč, da je nekoč zapisal: "Arabci so se borili za svobodo - svoboda pa je ugodje, ki ga lahko okusiš le, če si živ."

Sodobni terorizem je evropski izum - džihadisti le citirajo. V vsaki njihovi potezi je mogoče prepoznati le usedlino zahodnega terorizma - v prepričanju, da s stalnim bojem izčrpavajo sovražnika in ga silijo v represijo, ki mu znižuje ugled (to so verjeli že anarhisti, IRA, ETA)... v prepričanju, da rušijo imperializem (to so verjeli že anarhisti, Rdeče brigade, Baader-Meinhof)... v prepričanju, da vojna proti terorizmu rojeva le nove generacije teroristov in da so zato teroristi nepremagljivi (to so verjeli že anarhisti, ETA)... v prepričanju, da s terorističnimi napadi kažejo, da je sovražnik ranljiv in premagljiv (to so verjeli že anarhisti)... v prepričanju, da okupirano cono spreminjajo v "novi Vietnam" (IRA je hotela Severno Irsko spremeniti v "angleški Vietnam")... v prepričanju, da so teroristične akcije le del vojne (že IRA je stalno vlekla paralele med svojimi bombnimi napadi in francoskim odporniškim gibanjem)... in v prepričanju, da teroristični napadi učinkujejo terapevtsko, katarzično. Ja, tudi to so verjeli anarhisti. A po drugi strani - to je verjel že Aristotel. In to verjame vsak h'woodski film.