titud wrote on 07.09.2005 at 08:15:00:Patriotizem je nujen predpogoj za učinkovitosti vsake organizirane oblike družbe, od politike do organov represije. Zadnjič sem naletu na eno dobro misel, da nixona iz politike ni odneslo njegovo dokazno formalno kršenje zakonov, saj je vsakemu predesniku mogoče dokazati kršenje zakonov, amapak z vietnamsko vojno prebujeni patriotizem v ameriškem ljudstvu, ki je delaloval kot vzvod, da se je zadeva politično zaključla z odstopom.
Zgodovina nam ponuja kar nekaj lepih primerov, kjer so popolnoma lepo shajali brez patriotizma - vse skupaj se je razvilo šele z nastankom nacionalnih držav (načeloma bi to lahko dejali za Grške mestne države, čeprav je tam boilj očitno to, da se borijo svobodni ljudje združeni zase za svojo svobodo in imovino, ne pa za državo).
(je bilo najprej geslo za kralja in vero, nato pa za boga in domovino)
titud wrote on 07.09.2005 at 08:15:00:S patriotizmom kot občutjem medsebojne pripadnosti in soodvisnosti pa je seveda jeba v imperijih, v katerih se za cesarja borijo različni narodi, zato imperiji morajo izumit vzporedni sistem, ki vojsko dela učinkovito: sistem pokornosti z ustrahovanjem, pa naj se gre za rimske legionrje, napoleonovo in prusko/astvro-ogorsko centralizirano/hierharizirano vojsko in državno upravo sploh ter nenezadnje sedanjo anglo-ameriško imperilano silo. Dejstvo, da je cesar, ki se zavija v idelogijo ustrahovanja, v bistvui ranljiv in nag, lahko folk spregleda le, ko se prav zarad terorja obudijo v njem lastna patriotična čustva, saj patriotizem v najčitješem pomenu je tudi spoštovanje patritočnige čustva drugega, zato patriotizem tudi ni idelogija, ki bi bila vzdržena na teroriziranju drugega.
Vojske so bile vedno bolj ali manj najemniške zadeve, najprej utemeljene na vojaštvu kot kasti, ki si je izborila posvetno oblast, pri čemer so bili glavni predvsem posamezni šefi, večina pa jih je bila njihovih podložnikov in so se v bistvu borili za svojega šefa, ne pa za neke skupne zadeve. Ko pa se stvari razvijajo v hujše razsežnosti se pojavi potreba po discipline, katero pa se lahko doseže samo s strahom, v soočenju iz oči v oči s svojo smrtjo te od tega, da se ne obrneš in pokažeš pete, lahko odvrne samo še večji strah, ne pa ideologija.
titud wrote on 07.09.2005 at 08:15:00:Še eno vprašanje: a je anarhizem kot sistem po tvoje možno vzpostavit in ali se je sposoben vzdrževat brez terorja in kako bi mu pri tem lahko služil patriotizem, če sploh?
V anarhizmu patriotizem ni možen, saj je to predvsem neka ideologija, ki se ne obnese dovolj dobro (patriotizem seveda predpostavlja državo).
Anarhizem je samo splošen izraz, s katerim opisujemo različne politične filozofije in družbena gibanja, ki zagovarjajo odstranitev hierarhije in vsiljene avtoritete. Te filozofije opredeljujejo anarhijo kot družbo temelječo na prostovoljnem sodelovanju svobodnih posameznikov. Filozofska anarhistična ideja ne odobrava kaosa ali anomije — z "anarhijo" opisuje naravo človeških odnosov, ki so namenoma ustanovljeni in vzdrževani.
Anarhija je popolnoma izvedljiva, v kakšni meri in kako bi se jo dalo izvesti brez nasilja pa je drugo vprašanje; navznoter zagotovo, problem je seveda v zunanjih pritiskih. Vsekakor pa bi na globalni ravni anarhija povsem lepo delovala brez nasilja (je pa seveda problem, da je tudi anarhija tako kot demokracija v sistemskem nasprotju s kapitalizmom, ki je v osnovi zastavljen hierarhično).
(libertarci so bili izvorno francoski anarhisti, ki so se tako poimenovali potem, ko je država prepovedala anarhiste, in tudi sedanji libertaci so na nek način zelo blizu anarhističnemu razmišljanju (s tem, da postavljajo svobodo posameznika pred vse ostalo), s to razliko, da od hard core anarhistov priznavajo zasebno lastnino; imamo pa celo kapitalistične anarhiste, ki si prizadevajo za to, da bi vse funkcije državnih organov opravljale zasebne družbe)
uživajte!