Eno leto preden sem postal "ljubljanska grinta" (evo ze tko majhen sem preganjal stajerke, pa me se zmeri ni srecala pamet), spet na morju sva ves cas ticala skupaj z eno punco. Saj ne da bi bil zaljubljen, pa tudi ce bi bil, bi bil verjetno jest zadnji ki bi to opazil (se mi je moralo zgodit kaj zelo nenavadnega, preden sem se jest zares zavedel svojega stanja). In je bilo zelo fajn  vse skupaj in vsaka stvar posebej. Posebej z njo in predvsem zaradi nje. Sem se kar malo bolj zivega pocutil. Zaljubljen pa nisem bil. Jest ze ne. Pa je bilo spet konec poletja in je bilo treba domov. Sem se poslovil, kot se spodobi, potem pa kot da me je nekaj zadelo. Ponavadi sem se veselil srecat sosolce in it se malo potepat okrog po domacem terenu. Tokrat pa me je v trenutku, ko sem se zavedal, da je vsega tega konec, popadla zelo mocna zalost. Taksna, kot se pojavi po vecjih spremembah v zivljenju, ko nekaj lepega in pomembnega nenadno izgine. Nekako socasno se me je pa lotila ena cudna alergija, ki je vplivala predvsem na moje oci. Nekaj casa so bile rahlo vnete in rdece, ah te trave. Ampak jokal pa nisem. Jest ze ne. Sploh pa ne zaradi ene babe (kakor smo puncam rekli rekli v tistih letih). Tako nekako je zgledalo prvic, ko nisem potocil nobene solze zaradi zenske.  8)

bp (s temnimi soncnimi ocali  8))

sinjeoka wrote on 23.01.2004 at 20:01:17:

Ho, lejga, sinjeoka,
v tem se pa povsem strinjava.

Me pa spominjaš ne eno mojo študenstko ljubezen, prekooceansko namreč, ki mi je še kar ostala kot zamolčana bolezen. Pa nikomur tega ne povej, sploh pa ne moji ženi.

Sicer je pa že prebrala neka pisma. Bolj ji gre v glavo angleščina, manj so ji tista pisma všeč. Tak ti je to včasih z ljubeznijo, še zlasti, če se spremeni v bolezen...

Hoho, saj zdaj sem pa postal že kar izviren, a ne, sinjeokica?

Nekateri, očitno tisti najbolj pogumni  tu, ste začeli opisovati spogledovanja še v vrtcu. Ne spomnem se, da bi imel v tistem času podobno izkušnjo, spomnim, pa se, da je Andreja hodila z menoj v vrtec, kot kasneje v razred, dva, na nižji stopnji OŠ. No, hotelo je biti tako, da sva bila tudi na višji stopnji OŠ sošolca. Danes mi je jasno da sva si simpatije vedno nekako medsebojno priznavala in tudi ni bilo naključje da sva bila soplesalca na plesnih vajah ob četrtkih zvečer.
Ravno tako ni bilo naključje, da sva imela isto  pot iz šole kjer so bile plesne vaje, zato sem jo nekega zimskega večera naslonil na rdečo Škodo. Tisti, ki se spomnite ta starih rdečih Škod veste, da so bili to kar prostorni avti,  torej je bila hauba dovolj široko za malo Andrejino rito. Ne le da sem jo na škodo naslonil, ker je bila to Škoda. Ta Škoda je bila vsak dan parkirana pod nekim balkonom in zato tudi bolj romantičen prostor.  Takrat sem se lahko prepričal,  da Andreji srce proti mojemu šiba, toda ker sem bolj ta hitre narave, sem hotel vse opraviti v enem večeru.  Roka mi ni šla najprej na joške, kot danes recimo. Direkt v hlače sem jo zavlekel.   No, če se poskusim dobro spomnit so mi bili sprva tisti še dozorevajoči joškeci kar všeč.
Ko sem začutil  Andrejino že malo kosmato lulo, se je ona nekako iz seksualne kome predramila, roko mi je ven potegnila in nekako razložila, "da bo ati hud".   Ja, ati bi bil res verjetno hud, zato je na Škodi ostal le en pobrisan del, ki ga je Andreja nekako s svojim naslonom označila.

Andrejo sem zadnjič videl pred kakimi sedmimi leti.  Nekako si nisva več blizu, čeravno sva se ves čas ko sva bila sošolca prijetno družila. Ni več  13 letna punca, je mati dveh otrok in tistega zadnjega je imela takrat še v vozičku.  Seveda sem spoznal tudi njenega moža, toda ni mi uspelo ga vprašati, če je kdaj že  Škodo čistil.  

Andres

Danes sem sanjala svojo mladostno ljubezen... Pa sem pomislila, da bi mogoče napisala nekaj o njem.

Tam nekje pri 15 letih (drugi letnik gimnazije) sem na kostanjevem pikniku spoznala enega malce skrivnostnega fanta. Ni veliko govoril, pa luštkan je bil totalno. In nekako naju je vleklo skupaj. V naslednjih mesecih sva nekako poskrbela, da sva se kot po naključju kje srečala - napr. on je "čisto slučajno" bil na avtobusni postaji, ko sem se jaz pripeljala z avtobusom domov... ali pa sem se jaz "čisto slučajno" znašla v gostilni, v katero je on rad zahajal... In na teh naključnih srečanjih sva se veliko pogovarjala - o življenju nasploh in o najinih  načrtih, pričakovanjih, strahovih... Jaz sem bila zaljubljena do ušes in še čez, ampak tega seveda ne bi za nobeno ceno pokazala...
Potem je prišlo novo leto. Nisva praznovala v isti družbi... Spomnim se, da se je na naši čagi znašel njegov starejši brat in se nekaj trudil okrog mene. Ampak okrog polnoči je prišel ON skupaj s svojim kolegom in mi voščil... Moj srčni utrip je ziher narasel na 220.
Naslednji dan - prvega januarja popoldan je prišel k meni na obisk, le da tokrat nisva veliko govorila, bolj gledala sva se čez sobo - jaz sem sedela na postelji, on na fotelju. In čez nekaj časa (približno po dveh urah) je vprašal, ali bi hodila z njim. In jaz sem rekla ja. In potem sva se spet gledala čez sobo... In minilo je še nekaj časa... Potem sem ga pospremila do vrat in takrat je zbral pogum za poljub in jaz sem zbrala pogum, da sem to dovolila...
Potem je bilo po starem - bolj ali manj platonsko, veliko sva se pogovarjala, se "naključno"  dobivala, vse dokler ni moj oče zvedel za to najino naklonjenost in znorel (jaz odličnjakinja, on pa ni hodil v srednjo šolo) in me gnjavil in mi omejeval izhode, tako da sva počasi izgubila stik...


Čez nekaj let sva se ponovno našla in postala pravi par, tokrat oba ravnokar polnoletna, ampak je spet moj oče opravil policijsko vlogo in preprečil, da bi jaz kasneje v življenju bila mafijska vdova...

Potem sem spremljala njegovo usodo bolj od daleč, res je vmes šel v zapor, pa prišel ven... in po dolgem času sem ga lani ponovno srečala. Sva šla na en dolg sprehod in ugotovila da sva v srcu še zmeraj tista petnajstletnika... z enakimi načrti, pričakovanji, strahovi...
Čez 5 dni je bilo na poročilih... Spet zapor...
Želim mu vse najlepše...
V mojem srcu bo zmeraj imel posebno mesto...

Evo pa še jaz  

Mene so se v oš vsi bali, ker če se je bilo treba stepst, sem se stepla. Najraje sem uporabljala zobe - hov hov, tako so me tudi fantje raje pri miru pustili. Le kdo si bo pa upal osvajati steklega psa  

Bil pa je en fant, največji frajer na naši šoli, in všeč mi je bil čez celo srednjo šolo. Bila sva tudi sošolca. Enkrat mi je nj prijatelj povedal, da sem mu všeč - pa je ves preplašen pritekel k meni, naj mu ne verjamem  

In enkrat, smo imeli plavanje in ne vem, kaj se je zgodilo, a ostala sva sama v bazenu. On se mi je približeval, jaz pa sem se mu odmikala, gledala sva se direkt v oči. Približala sem se steni bazena, on je bil že čisto ob meni.
Takrat, pa je od njekje prišel drugi sošolec, meni za hrbet, izkoristil priložnost in me zagrabil za prsa. GGGGGGGGGRRRRRRRRRRR, sem bila že zunaj bazena in ga lovila, da sem pol "obralčunala" z njim.
Moja simpatija je ostala v bazenu. jezno je udaril po vodi in po moje je tudi on obralunal s drugim sošolcem  
Bila pa je tako lepa priložnost, ki se ni ponovila.

Enkrat me je še vprašal, če bi bila jaz njegova, če bi bil ona, ampak na odgovor ni počakal - le kdo bi kaj lepaga pričakoval od zmaja  

No, sedaj ko sem ga videla - v oš je bil največji v razredu, sedaj je komaj kaj večji od mene in pleša se mu dela

A včasih se še vedno sprašujem,.....

he... hee...

se bom potrudla, kdaj drugič

od tistih prvih ljubezni se itak spomnim predvsem tiste, kako sem v tretjem razredu prebunkala sošolca, ker je doma govoril, da se bo poročil edino z mano pa z nobeno drugo, in njegova mama je to prinesla na nos teti moje mame in potem so se mi doma vsi smejali... pa jih je potem nekoč  fasal od mene ob navijanju celega razreda... pa nikol več se ni slišalo, da si me želi za nevesto...
pa to  tudi  dobro vem, da jaz vanj nisem bila zaljubljena

in zdej že zdavnaj moških ne tepem več (pa kljub temu bežijo pred mano ) in bolj sem stara, bolj sem romantična in mogoče (ker se prvih ljubezni res ne spomnim kaj prida al pa jih clo ni bilo ) bi morala odpret en topic z naslovom: Romantika po štiridesetem letu. ...  

pa seveda prve ljubezni mojih otrok bi tud lahko opisala... so tko luštkane, tiste še iz vrtca... jest itak nisem v vrtec nikol hodila, pa bolj na samem smo živel... je blo zato tudi pomanjkanje objektov za zaljubljanje veliko.... mogoče?

Andres wrote on 29.01.2004 at 21:55:31:


Andres glede na to da se bova tej meji kar hitro približala, mislim da bi lahko reku od 5-10 let

Andres wrote on 30.01.2004 at 02:02:35:



He, he, Andres, lepo slepiš sam sebe. Midva bova na vrsti že drugo leto!!!!!!