Loops of Infinity
Ex Member
|
Naše vprašanje zdaj bo, ali lahko zavest živi popolnoma v sedanjosti?
Samo zavest, ki je prosta strahu! Da to spoznate, morate razumeti strukturo misli, spomina in časa. Z razumevanjem tega, ne razumsko, z besedami, ampak trenutno s srcem, zavestno, s celim svojim bitjem, se boste osvobodili strahu. Potem lahko razum uporablja misli brez ustvarjanja strahu.
Misli kot spomin so seveda potrebne v vsakdanjem življenju. So edini pripomoček komuniciranja, dela, življenjskega vsakdana. Misli so odgovor na spomin, spomin, ki se je nabral skozi izkušnje, znanje, tradicijo, čas. Iz tega skladišča spomina reagiramo in ta reakcija je razmišljanje. Misli so torej življenjskega pomena na določeni ravni (materialni), toda ko se misli projecirajo psihološko kot bodočnost ali preteklost, ustvarjajo strah in užitek, ter delajo zavest počasno, zato je pasivnost neizbežna.
Zato se vprašam: Zakaj razmišljam o preteklosti in prihodnosti skozi užitek in bolečino, čeprav takšne misli ustvarjajo strah? Ali ni možno misli psihološko zaustaviti, ker drugače strah ne bo nikoli izginil?
Ena od funkcij misli je, biti ves čas zaposlen z nečim. Večina od nas hoče imeti zavest ves čas zaposleno, da smo zaščiteni pred videnjem sebe, kakršni smo. Bojimo se samote. Bojimo se videti svoje strahove.
Svojih strahov se zavedate razumsko, toda, ali se zavedate svojih strahov v globjih plasteh svoje zavesti? Kako boste izvedeli za svoje strahove, ki so skriti? Ali se strah lahko deli na zaveden in nezaveden?
To je zelo pomembno vprašanje. Specialisti - psihologi in psihiatri - so razdelili strah v globoke in površinske plasti, toda če sledite temu, kar pravijo ali kar pravim jaz, potem razumete naše teorije, naše znanje, naše dogme, ne razumete pa sebe. Ne morete razumeti sebe po Freudovi, Jungovi teoriji ali po moji. Teorije drugih ljudi nimajo nobene teže. Sebi morate zastaviti to vprašanje: Ali se strah deli na zavestni in podzavestni? Ali se samo strah pojavlja v različnih oblikah?
Obstaja želja, želja kot taka. Vi ste želja. Objekti želje se menjajo, toda želja je vedno ista. Mogoče je prav tako s strahom.
Bojite se vseh mogočih stvari, vendar je le en strah, strah kot dejstvo. Ko spoznate, da strahu ni možno deliti, boste videli, da ste odpravili celoten problem podzavesti, s katerim nas goljufajo psihologi in psihiatri. Ko spoznate, da je strah le premik, ki se izrazi na različne načine in ko vidite premik in ne objekt, na katerega se premik nanaša, potem se soočite z nujnim vprašanjem: Kako pogledati strah brez delitve, ki jo je razum vzgojil?
Obstaja le popolen strah. Kako naj torej razum, ki razmišlja po delčkih, opazi celostno sliko? Ali lahko?
Živimo razdrobljeno življenje in ta popolen strah lahko vidimo le skozi razdrobljen proces misli. Celoten proces mehanizma mišljenja razdrobi vse v fragmente: Rad te imam in te sovražim, si moj prijatelj in moj sovražnik, moja služba, žena, moji otroci, moja domovina in tvoja domovina, moj bog in tvoj bog - vse to je drobljenje misli. Te misli poskušajo pogledati ali pogledajo v popolen strah in ga razbijejo na delčke. Torej lahko vidimo, da zavest lahko vidi popolen strah le, kadar ni premika misli.
Ali lahko opazujete strah brez zaključkov, brez vmešavanja znanja o njem? Če ne morete, potem je to, kar vidite, preteklost, ne strah; če pa lahko, potem gledate strah prvič brez vmešavanja preteklosti.
Opazujete lahko le, ko je vaša zavest zelo tiho, kot lahko nekoga poslušate le, kadar vaš razum ne klepeta sam s seboj, nadaljuje dialog sam s seboj o vaših problemih in strahovih. Ali lahko na isti način opazujete svoj strah, brez poskusa, da bi ga razrešili, ne da bi vnesli njegovo nasprotje, pogum - dejansko videti ga in ne pobegniti pred njim?.
Če rečete: 'Moram ga kontrolirati, moram se ga znebiti, moram ga razumeti!', poskušate pobegniti pred njim.
Lahko opazujete oblak, drevo ali gibanje reke s popolnoma tiho zavestjo, ker vam to ni zelo pomembno, toda opazovati sebe je veliko težje, ker so zahteve veliko bolj praktične in reakcije tako hitre. Ko ste v neposrednem stiku s strahom, obupom, osamljenostjo, ljubosumnostjo ali kakšnim drugim grdim stanjem zavesti, ali lahko nanje pogledate popolno, tako da je vaša zavest dovolj tiho, da vidi?
Ali zavest lahko dojame strah in ne le oblike strahu, dojame popolen strah, ne le vzroke strahu?
Če opazuješ le drobce strahu ali skušaš s strahovi opraviti postopoma, enega za drugim, nikoli ne boš prišel do bistva, to je, živeti s strahom.Živeti z živo stvarjo, kot je strah, zahteva nenavadno občutljivo zavest in srce, kjer ni zaključkov in zato lahko spremlja vsak premik strahu. Če ga opazuješ in z njim živiš - in potrebuješ le en sam trenutek za spoznanje celotne narave strahu - če ga vidiš v celoti in živiš z njim, se neizogibno vprašaš: 'Kdo je bitje, enota, ki živi s strahom? Kdo je tisti, ki opazuje strah, gleda vse premike različnih oblik strahu in se zaveda osnovnega dejstva strahu? Ali je opazovalec mrtvo bitje, statično bitje, ki je zbralo veliko informacij, veliko znanja o sebi? Ali ta mrtva stvar opazuje in živi s strahom? Ali je opazovalec preteklost ali živeče bitje?'
Kakšen je vaš odgovor?
Ne odgovorite meni, odgovorite sebi. Ali ste vi, opazovalec mrtva enota, ki opazuje živo stvar, ali ste živo bitje, ki opazuje živo stvar? Kajti v opazovalcu obstajata dve stanji.
Opazovalec je cenzor, ki noče strahu. Opazovalec je celota vseh izkušenj, je znanje o strahu. Torej je opazovalec oddvojen od te stvari, imenovane strah. Med njima obstaja prostor. Opazovalec vedno hoče premagati strah ali zbežati pred njim. Zaradi te večne borbe med njim in strahom izgubljamo ogromno energije. Ko spoznate, da je opazovalec le klopčič idej in spominov, brez vsake vrednosti, nerealen, strah pa je realnost in da hočete razumeti realnost z abstrakcijo, vidite, da je to nemogoče.
V resnici opazovalec reče: 'Mene je strah!' Ali je potem nekaj drugega od opazovane stvari, strahu?
Opazovalec je strah in ko to spoznate, ni več izgube energije v naporu pobegniti pred njim. Izgine časovno - prostorski interval med opazovalcem in opazovanim. Ko vidite, da ste del strahu, da niste oddvojeni od njega, da ste strah, potem ne morete nič več storiti, ker strahu ni več.
(Krishnamurti)
|