Eva wrote on 19.12.2003 at 05:23:03:


Ljubezen je močnejša od nas, zato se lahko realizira samo skoz podrejanje/služenje. Na to se je treba kar zanest, ker se ji ne moreš upret. Ni pa nujno, da jo moraš obvladat (napr. razumno, obredno...), da se ljubezni brez škode podlečt tud  s strastjo. Če ji podležeš strastno, to pomen 'zemeljsko': z zavedanjem, da je minljiva. Da podležeš tud njeni hrbtni plati, njenji minljivosti, ki se izraža skoz upor pred izgubo, skoz  agresijo  in  nasilje, zavist, ljubosumje.... Iz te hrbtne plati se hrani strastna ljubezen in če tud  tej  hrbtni  plati nisi pripravljen priznat nadmoči, se v tem nepriznavnaju izgubi tud strastna komponenta ljubezni.  

Quote:


Otroci so v pricipu strastni v svoji ljubezni: iražajo  jo na vso moč in in z vso preadnostjo. Ni čudno, da prebudijo tud v nas strasti, ki smo jih imel za pozabljene in obvladane.  Če so nam spsoboni prebudit neskončno ljubezen moramo vzet v zakup, da so nam prebudl tud njenje temne plati, iz katerih se hrani oz. črpamo svoje strasti. Ljubezen do otroka ne morebit racionalna, obvladana, hladna, ritualna in kar je še blo vzgojnih vzorov tako religioznih kot  malomeščanskih  okolij, ki so se itak v ozadju  izkazoval  skoz  duševno in fizično nasilje na dotroci najhujših možnih oblik, ker če strasti ni dano izživet skoz ljubezen do življenja,  se  izživi skoz ljubezen do smrti. Skoz to je mogoče razložit tud potencilano morbidnost straševkse ljubezni, pred katero si je brez veze svetohlinsko zatiskast oči in jo obsojat samo  zato, ker jo nismo sposobni v seb v  celoti  zatret.

N. wrote on 19.12.2003 at 13:47:23:


Ni preveč, če pripomore k preseganju  dvojnosti skoz enost dobrega in zla,  ljubezni in sovraštva in s tem k polnosti življenja samega.    

Kaj pa če pri tem problemu niti ni tolk pomembno dojet razlog pa vzorec nasilja, mogoče gre bolj za to, da nisi imela priložnosti nikol razviti kvalitete neskončne potrpežljivosti, ker nisi imela vzora za to.

Če bi ti recimo nekdo drug ves čas govoril, uh, še prepridna je tale tvoja punčka, to me kr mal skrbi, da ni dovolj samosvoja pa samostojna pa svobodna, pa če bi recimo mela priliko opazovat nekoga, kako je sposoben tud po 100x nežno spomnit pa skorigirat njeno obnašanje, pa spet ne vtikat se v vsako njeno raziskovanje, ne da bi kdaj povzdignil glas al pa izgubil živce, bi imela na tem vzoru priložnost skreirat si nov vzorec. Mogoče bi se mogla bolj družit z kom, ki ima razvite čist druge kvalitete in bi lahko preko njega ozavestila nekej novega. Dostkrat je tako najlažje, sam če si pripravljen opazovat pa dojemat...
(jaz, recimo, sem se ful dosti naučila o potrpežljivosti pa ljubezni na Darkovem odnosu s psom, kar je sicer čist druga stvar, sam zlo podobna kvaliteta...)

Devi wrote on 21.12.2003 at 09:40:50:


Če gledaš samo iz perspektive otroka, kar je v bistvu edino smiselno  (saj je nepojmljivo sebično otroka sploh imet, če se v njegovo perspektivo- ki je v bistvu perspikatva otroka v nas -  nismo sposobni vživet), pol je pomebno samo to, da generalno gledano dobi od staršev dobi eno čim bolj univerzalno izkušnjo. Zato je tko pomembno, da sta partnerja različna, da do njega vsak izražata ljubezen vsak kakor sam ve  in zna. Če eden s strastjo, drugi s premislekom, če eden s podkupovanjem, drugi z zahtevanjem, če eden disciplino in strogostjo , drugi s popuščanjem in potrpežljivostjo.... Otrok je tle najboljše merilo v iskernosti v odnosu med partnerjema, ker čut, da je dobr vse, kaj je iskreno ne glede na pojavno obliko in vrednostno sodbo, ki jo imata  starša do početja drugega. Večina razlik je itak posledica različnih teperamentov, karakterjev in vzorcev, ki s samo kavliteto na  tak izražene ljubezni  veze nimajo. Je pa lepo, tko kot ti ugotvljaš, devi, občudovat določene  lastnosti partnerja, ker so teb nedosegljive  in hkart tud mal nečimirno uživat v tem, da partner uživa v tvojih, ker so nedosegljiva njemu. Če ne bi blo otroka, ki prebudi otroka v nas, je  tako občudovanje teže vpozpostvt, ker ni tko za videt njegovga učinka na nekom tretjem.

Devi wrote on 22.12.2003 at 10:04:51:


Determiniran je temperament,  tega se ne da kaj dost spreminjat  in ga tud brez veze pred drugim opravičevat, ga utemeljevat pa kakorkoli kaj dost na silo spreminjat. Otrok se na tak način uči sprejemat različne tempreremante in ne  ocenjuje nekoga, da ga ta nima rad, če tega ni sposben  čustveno impresivno nazvzevn izkzovat oz. da ga kašen drug ne mara samo zato, ker je bil od njega poleg izliva naklonjenosti deležen tud kakšnega nekontroliranega izpada nasilja.