Title: Re: nasilje nad otrokom
Post by Eva on 19.12.2003 at 05:23:03
men je nasilje še vedno levo - čist nepotrebno in verjamem, da "nič ni močnejše od nas" tko da men so to izgovori, da se kao nism mogla upret.
lola wrote on 18.12.2003 at 15:17:29:| Ja, res je, otrok čuti in ve, če je tvoja osnovna naravnanost do njega ljubezen, da včasih zaradi utrujenosti, skrbi ali strahu reagiraš tudi drugače, pa ti tega ne zameri , saj ve, da ga imaš v osnovi rad. Otrok sprejme to in v času odraščanja tudi ozavesti, da so starši ljudje z napakami in slabostmi. Bistveno je le, da ve, da ga imamo radi. |
|
Ko je men enkrat ati razložu (men mami ni nikol razlagala svojih dejanj, vedno mi jih je ati razložu za njo vedno mi jo je ati opravičeval - njena dejanja, takrat, ko nej ni blo zraven. Ko mi je enkrat razložu, da ma mamica v službi naporno - sej je mela res, pa da bi blo fino, če bi pospravla doma mal več, zato da ne bi blo treba še mamici, je mogoče kej ublažilo zadeve na začetku, dolgoročno sem bla pa še bolj jezna in sem se pčutila, da se mi še večja krivica dogaja, ker ona jezo, ki jo je povzročilo nekej tretjega, stresa name, ker mi je blo jasno, da si tega nism zaslužila, pa me je vseeno. O atiju sm si pa misnla: pa ti pospravi, če te tolk skrbi za mamico. (Jest sm velik delala na svoji strupenosti, izgovarjanju, ampak nikol nč dala iz sebe.) Jest nism zavedno občutila skrbi za mamico, men je bla samo zoprna. Dones, ko vem, da ni lahko vse po bajti porihtat, tega še vedno ne vidim kot opravičilo, da bi moral drugi namest mene. Men je blo privzgojeno, da je "prav" da je, tko da sm najboljše volje, kadar je pospravljeno, ampak men je to zlo šašava spodbuda, da bi jest kej rajš pospravljala zarad tega, (v bistvu je blo vedno tko, da najtežji delam tist, kar bi morala, kar se je fajn pri šoli pokazal, kako se mi je d best francoščina zdela in bi skoz samo to, dokler je nism šla študirat, pol je blo samo to treba in jest sm samo en prvinski odpor začutila do tega, in ta študij gladko pustila) ker so mi druge stvari pomembnejše. Seveda pa zarad privzgojenega občutka krivde, takoj zatežim mihu, ko kje kaj pusti, al ne nardi ene malenkosti, k bi lahko nekaj direkt za sabo pospravu. Tud recmo kar se Gaje tiče, mu tisti košček večera, ko je doma očitam vse, kar narobe dela in mu potalaam vse tiste nasvete, zarad katerih mam jest slabo vest, da sem jih prej čez dan pogrešila. To čist zadost jasno vidim že dolg časa.
to se navezuje tud na tisto, kar je Devi napisla oz skopirala. men je jasno, da Gajo z vsakim vzgojnim izpadom, z vsakim ne-jem omejujem na svoje vzorce, ki sem jih dobila jaz od svojih staršev
to je bla prva stvar, k me jo je včera osho spomnu z eno karto
da sm bla vednoza to, da je ne bom omejevala tko rtrapasto, kot smo sicer omejeni ljudje, pa da bom imela vedno čas za to, da ji rajš pokažem, kako se nekej dela pravilno, kot pa da jo samo "obtožim", da dela narobe, in jopotegnem stran, ji stvar vzamem, da ne govorim o onem, kar je stvar preteklosti. Kokr prav aryan, star vorc nadomestit z novim in ta e bil tak, čist spodbuden. Nikol ne mislit, da bom npr. otroka obešanja žehte učila, ko bo dovolj velik, da bo dosegel stojalo, še sploh zato, k ji je res v največje veslej, da oponaša odrasle, k ji je to čist žurerska igra. Ampak na to jest, ko sem utopljena v svojih problemih pozabim, se ne zavedam takrat, tega, zarad vsega njanja-ja, ki sem ga že tam v pprvih postih opisovala
titud wrote
Quote:| Da tud če ga nemočnega udariš ga to ne bo bolel, ne bo tega občutu kot akt zaslužene kazni, ampak kot izraz tvoje nemoči, kot nekaj, kar je močnješe od tebe. |
|
to zahteva sočutnega otroka, jest to zmorem šele zdej
ljudi, ki se mi zdijo na prvi pogled sitni, razumet, da majo probleme sami s sabo in z njimi rajš sočustvovat, kot pa skrbet za to, da se men dela krivica in spet prav zrad tega sm napisla tist, prej zgorej: ničesar ne morem ustvarit v sebi, kar bi blo močnejše od mene
|
z zaupanjem v svojo vedno bolj obstoječo notranjo moč
