Quote:





če sprašuješ, dvomiš,
če pa dvomiš, ne moreš služiti tako, kot je treba (se pravi brezpogojno)


uživajte!

Če se ne motm smo na topiki o nasilju nad otrokom. Da razrešujemo paradoks, da povročamo trpljenje nekomu, ki bi moral od nas dobit brezpojno ljubezen, varnost in zaščito. In da nas to bega, da se začnemo spraševat, če gre pri tem dejanju nasilja, boljš rečeno kljub temu dejanju, še vedno za ljubezen.  

Moj odgovor je, da dvom ni potreben, da gre še vedno za ljubezen.  Da je nasilje kot oblika povzročanja trpljenja njegova neločljiva hrbna stran in kot taka izraz strasti. To pa ne pomeni, da je negativna strast prevladujoča že zasto,   ko in če udari na plano. Prevladojča postane, če postane naša obsesija, če se v navrtano zapoko   dvoma naseli  krivda, njeno odpravljanje pa se razraste s strast, ki si ni hkrati ne daje duška tud izražanju  ljubezn/bvarnosti/zaščite.

Strast v lajfu ni tko natačno razmejena na dobro in slabo kot si v njeni odsotnosti to ločnico kristalno jasno začrta um.        

titud, men drugač aryanovi religiozni nasveti ne delujejo nasilno
kar se mene tiče, drži vse, kar je povedu, razen unga stavka na sredini, k je name tko močno vplivu, ker sem ga že vnaprej pričakovala in pol je bil res tam in je letel na to, da to, čemur da sledim jaz (kar ni isto, kot to, čemur da on sledi) v praksi fali
in temu stavku sem posvetila celo tisto popoldne, pa naslendje jutro in karte in se še nism dost pomirila, da se ne bi šla unga ego tripa
men je samo pokazu, da morava obadva bolj pridno sledit in prakticirat, tistmu, čemur poskušava sledit in kar poskušava prakticirat
oprosti aryan, spoštujem tvojo reakcijo v tem drugem postu
je pa tko, jest iščem vzroke, ko raziskujem svoja občutja, pa se spominjam preteklosti in če bom potem, ko bom odkrila ene vzroke še dalje delala po vzorcu, bom vidla, da ti vzroki niso bli pravi in bom iskala še globlje in globlje
teb se lahko zdi, da si ti men s prstom pokazu na prblem
ampak veš kaj men najboljš pomaga, to kar včasih poskušam sama naredit, ne vem, če vam je to čist odveč al pa premal jasno, povejte ane, men to, kar si ti pokazu, men so to jasna dejstva ki jih tko al tko že vem in jest si že tko al tko razbijam glavo s tem............. ???zdele sm se spomnla, da nikol nism šla pogledat v karte z vprašanjem, zakaj sm imela tak izpad do Gaje huuu kar jasno pokaže na to, kako se je enmu delu mene, prestrašenmu, da bi bil razkrit uspelo stisnt nekam v kotk, da sploh nism poskusla tistga svojga pogostga univerzalnega zdravila uorabit za to JAO in oh in sploh, zdeele se mi je spet nekej pokrilo kar sm dolg čakala, hvala za asocicijo aryan.. al kaj sej sploh ne vem kaj je blo   sm vesela, bom šla zdel epogledat, sam prej bi  še make-ala svoj point................
men najbolj pomaga, to, da mi človek, na svojem življenjskem primeru pove, kako on doživlja tak problem, kkni so njegovi občutki ob tem, predvsem, kaj je on odkril, ko se je soočal s svojim nasiljem, kaj se je nauču, kaj je naredu, da je to nehal in to jest obožujem na čist pravem pravcatem doživtem primeru.. sama poskušam zadnje čase tko pisat, ker se mi zdi fantastičen način
zdej če se  akomu zdi to čist mimo, naj mi pa pove

v glavnem fora ej v temu, da mi je tko levo, da bi ti kdaj lačnim voznikom avto pral da se mi s to zagonetko glih ne da trudit, k mi je absurdna
Drugač sm ti pa hvaležna, k se trudiš okrog mene  
tud ego obvladovat med drugim - to spoštujem  8), k vem, da je žrtvovanje

sorite zdej, se grem pa ***

Quote:



Dobr si to povzel, jest  bi samo še doplonu, da če nasilja do nemočnih ni mogoče v celot skenslat ne da bi s tem skenslal tud ljubezni, pol moramo nardit nasilje neškodljivo. Če ga skušamo delat neškodljivga na tak način, da ga opravičujemo kot zasluženo  kazen za krivdo, pol s sprejemnjam nasilja nase la pa usmerjenjem svojega nasilja na drugega v bistvu to nasilje samo futramo pod krinko, da nečemu koristnemu služi. Tko  zmeraj nekdo nečesa mora bit  kriv, da mi lahko zadovoljujemo svojo strast do nasilja. Po takki logiki   čist nedolžen  otročiček postane kriv že samo zato, ker je, in dejstvo, da je, je opravičljiv razlog, s katerim legaliziramo pred sabo nasilje nad njim.

Dejstvo je, da se nasilje v nas kar je, tko kot je tud ljubezen, v bistvu brez razloga. V nas je potencial rasti in umiranja, življenja in smrti. Ta dva sta skupaj in jih ni mogoče ločit, in bolj intenzivno ko se soočimo z ljubeznijo,  bolj strašljivo nam ven udraja njena minljivost oz.strah pred izgubo. Normlana reakcija je, da bi tako strašljivemu  spoznanju naredl konec s  tem,  da objekt ljubezni sami izničmo in si na nek način nardimo  konec trpljenju, ki nam ga ta kao ta objekt pozroča. Ta objekt naenkrat posatne poleg našega vrhunskega užitka tud edini krivec našega trpljenje in si zato zasluži kazen. Tko je tud majhen neoboljen otroček kriv že zato , ker je in  kliče nase našo kazen za svojo krivdo že če ne  spi, če se oglasi, zajoka, se polula, pokaka, pobruha... To je najhujš posledica nasilja: da daš nekomu vedet, da je kriv zato, ker je in da ta to krivdo  sprejme. Da je žrtu nasilja v bistvu zato, ker ga ljubiš in bolj ko ga  ljubiš bolj ga tepeš. Dokler tega procesa kot starš ne ozavestiš ne moreš pričakovat, da ga bo ozavestu otrok, zato bo ta vzorc prisljen ponavljat tko do vseh, ki jih bo imel v življenju rad. Tud do straša samga, ki ga bo lahko imel rad samo skoz sovraštvo.

Kaj zdej za storit ? Jest vztrjam na tem, da inhibirat nasilje pomen inhibirat ljubezen. Nasilje je treba ven dat, to  je naravno, samo ljubeznijo ne sme tekmovat pa ji kontrirat, ampak morait z njo vštric. To pomen, da moraš tistga, ki ga maš rad, odvezat vsake krivde in ga naučit pred tvojmu lastnemu nasilju ubranit. Da tud če ga nemočnega udariš ga to ne bo bolel,  ne bo tega občutu kot akt zaslužene kazni, ampak kot izraz  tvoje nemoči, kot nekaj, kar je močnješe od tebe. Tko kot je močnejša od tebe tud ljubezen, ki ga varuje. Ravno zato, ker ni kriv, ker nasilje  ne bo čutu kot zasluženo kazen, bo sam s tvojo pomočjo  razvil mehanitzme, kako se tvojmu nasilju ubranit, ne da bi utrpel posledice, tko kot se v borilnih športih nevtralizirajo udarci nasprotnika z njihovo lastno energijo. Se bo nauču s tvojo pomočjo pri seb odkrivat šibke točke, v katere ga ne bo noben drug uspel ranit, tud če mo bo šel s polnim zaupanjem in ljubeznijo nasprot.

t wrote on 18.12.2003 at 11:11:17:

V enmu patološkmu kontekstu pa bi lako veljal oboje. Globji uvid v  take ekstremne situacije ma  dr. ruglej, zato se tud sorazmerno uspešno spopada  s primeri, katerim moralizatorji iz medicinskih in strodobnih/novodobnih terpevtskih vrst niso kos.          

t wrote on 18.12.2003 at 11:11:17:


Par dni nazaj sem ponovno zasledila v eni oddaji, da ta vzorec imajo pretepene ženske. In v tem tiči zajec, zakaj ne odidejo, ko so že polne bušk.
Ker to razumejo kot dejanje ljubezni.

men je nasilje še vedno levo - čist nepotrebno in verjamem, da "nič ni močnejše od nas" tko da men so to izgovori, da se kao nism mogla upret.

lola wrote on 18.12.2003 at 15:17:29:
Ko je men enkrat ati razložu (men mami ni nikol razlagala svojih dejanj, vedno mi jih je ati razložu za njo vedno mi jo je ati opravičeval - njena dejanja, takrat, ko nej ni blo zraven. Ko mi je enkrat razložu, da ma mamica v službi naporno - sej je mela res, pa da bi blo fino, če bi pospravla doma mal več, zato da ne bi blo treba še mamici, je mogoče kej ublažilo zadeve na začetku, dolgoročno sem bla pa še bolj jezna in sem se pčutila, da se mi še večja krivica dogaja, ker ona jezo, ki jo je povzročilo nekej tretjega, stresa name, ker mi je blo jasno, da si tega nism zaslužila, pa me je vseeno. O atiju sm si pa misnla: pa ti pospravi, če te tolk skrbi za mamico. (Jest sm velik delala na svoji strupenosti, izgovarjanju, ampak nikol nč dala iz sebe.) Jest nism zavedno občutila skrbi za mamico, men je bla samo zoprna. Dones, ko vem, da ni lahko vse po bajti porihtat, tega še vedno ne vidim kot opravičilo, da bi moral drugi namest mene. Men je blo privzgojeno, da je "prav" da je, tko da sm najboljše volje, kadar je pospravljeno, ampak men je to zlo šašava spodbuda, da bi jest kej rajš pospravljala zarad tega, (v bistvu je blo vedno tko, da najtežji delam tist, kar bi morala, kar se je fajn pri šoli pokazal, kako se mi je d best francoščina zdela in bi skoz samo to, dokler je nism šla študirat, pol je blo samo to treba in jest sm samo en prvinski odpor začutila do tega, in ta študij gladko pustila) ker so mi druge stvari pomembnejše. Seveda pa zarad privzgojenega občutka krivde, takoj zatežim mihu, ko kje kaj pusti, al ne nardi ene malenkosti, k bi lahko nekaj direkt za sabo pospravu. Tud recmo kar se Gaje tiče, mu tisti košček večera, ko je doma očitam vse, kar narobe dela in mu potalaam vse tiste nasvete, zarad katerih mam jest slabo vest, da sem jih prej čez dan pogrešila. To čist zadost jasno vidim že dolg časa.

to se navezuje tud na tisto, kar je Devi napisla oz skopirala. men je jasno, da Gajo z vsakim vzgojnim izpadom, z vsakim ne-jem omejujem na svoje vzorce, ki sem jih dobila jaz od svojih staršev
to je bla prva stvar, k me jo je včera osho spomnu z eno karto
da sm bla vednoza to, da je ne bom omejevala tko rtrapasto, kot smo sicer omejeni ljudje, pa da bom imela vedno čas za to, da ji rajš pokažem, kako se nekej dela pravilno, kot pa da jo samo "obtožim", da dela narobe, in jopotegnem stran, ji stvar vzamem, da ne govorim o onem, kar je stvar preteklosti. Kokr prav aryan, star vorc nadomestit z novim in ta e bil tak, čist spodbuden. Nikol ne mislit, da bom npr. otroka obešanja žehte učila, ko bo dovolj velik, da bo dosegel stojalo, še sploh zato, k ji je res v največje veslej, da oponaša odrasle, k ji je to čist žurerska igra. Ampak na to jest, ko sem utopljena v svojih problemih pozabim, se ne zavedam takrat, tega, zarad vsega njanja-ja, ki sem ga že tam v pprvih postih opisovala
titud wrote Quote:
to zahteva sočutnega otroka, jest to zmorem šele zdej
ljudi, ki se mi zdijo na prvi pogled sitni, razumet, da majo probleme sami s sabo in z njimi rajš sočustvovat, kot pa skrbet za to, da se men dela krivica in spet prav zrad tega sm napisla tist, prej zgorej: ničesar ne morem ustvarit v sebi, kar bi blo močnejše od mene

Živet z otrokom, starim 13 mesecev, je naporno, ker zahteva tvojo nenehno prisotnost, pozornost in angažiranost. Takrat je zaradi utrujenosti zelo naporno ukvarjati se še s čim drugim in zato večina staršev (jaz poznam večino takšnih mam in malo očetov ...)  v tistem času prioriteto svojega časa nameni otrokom. In to celo zdržijo. V tem času je res pomembno ustvariti takšno vez z otrokom, da se pri tebi počuti varnega in ljubljenega, da ti zaupa. Če zgradiš tak odnos, si lahko kdaj pa kdaj "privoščiš" utrujenost, kakšno vpitje zaradi strahu ali skrbi ali kaj podobnega, pa otrok tega ne bo občutil kot da se mu dogaja krivica. Kot sama praviš, te je pri starših najbolj motilo to, kar si občutila kot krivico. Otroci ne zamerijo toliko strogosti, omejevanja, kakšne klofute ampak to, kar doživijo kot krivico. Če pa otrok ve, da ga imaš rad, začuti tudi, da nekatere stvari počneš zaradi skrbi ali strahu in mu ne delaš s tem krivice.

Vzorce iz svojega otroštva pa lahko spremeniš, prvi korak k temu je seveda uvid in zavedanje. Če jih ne prepoznavaš, jih ne moreš spreminjati.