http://www.gape.org/geeklog/public_html/article.php?story=20030203110948972

mhmm, jaz tud mislim da je polža zafrknil.....

Ni panike, ti je odpustil  

Še nekaj sem se spomnila. Je moja izkušnja
Imam soseda, ki bi mi vse želel "pomagati" in to zastonj. Stvar je pa taka: ko mi hoče npr. zamenjati ključavnico na vrtnih vratih, to traja in traja in traja. Sam se ponudi in tudi dela z veseljem. Ampak…. Da bi on popravil ključavnico, najprej ugotovi, da je zanič, da je treba novo kupiti (čeprav je sobota popoldne, ko je vse zaprto) in vrže ključ stran (na streho od garaže), ker ključa itak ne bom več rabila. Začne gledati in mozgati in šraufati in svašta, nakar ugotovi, da jo bo popravil in da le rabi ključ. Gre ga iskati na garažo….. seveda je obljubil, da bo tudi nekaj na strehi garaže popravil in se odloči, da bo to kar obenem, ko išče ključ. Pomete iz strehe iglice dreves in listja na tla in pravi, da je vmes tudi ključ. (seveda ga ni bilo) popravlja streho celo popoldne (rečeno je bilo, da je to dela za pol ure), ključa pa nikjer. Skoraj si že pulim lase oz. prosim boga, da sprejmem njegovo voljo, da vidim, čemu je to namen…vmes se je še vse sorte             zgodilo…zaključek……uglavnem, sem potegnla ta, da raje prosim nekoga, mu plačam, ker je ta ponudba predraga tako finančno kot časovno in psihološko.  Povrh pa še ni tako narejeno, kot jaz želim, ampak kot on hoče in se jezim in sama dokončam ali pokličem drugega. Šit je to - in izkušnja za drugič, da vse kar se kdo ponudi za pomagati, tudi ni za vzeti.  Razen, če imam dobre izkušnje.
Pojnt pa je tudi v tem, da človeku kateri ti pomaga, drugič ne moreš odreči, če on kaj rabi. In tako je za tega mojga soseda samoumevno, da si pr men kr naprej izposoja denar, sladkor, sol… uf.. in kr naprej ga imam na vratih. To je tako naporno, da si ne moreš misliti. Zato sem se odločila, da zaključim zgodbo z njim in užiiiiivam v svojem zunanjem in notranjem  miru.
Ne tega mislit, da leti na tebe, res ne - to je samo ena od zgodb, ki se je meni zgodila.  Mogoče le to, da se ti oseba čuti dolžna (da ti bo vedno na razpolago), kar pa tud ni fajn - to je že ene vrste prostitucija.  Uf sem naložila, lih ni moja navada. Čauči.

soncnica wrote on 29.11.2003 at 17:26:20:


Tele od Don Juana so hude, ja! Res fajn brat. Ampak jaz se sprašujem, če bi to, da se ne vmešavamo v prav ničesar, kar je v naravi, pravzaprav nemogoče? Zakaj pa ne bi prestavili polža na stran? Ker ravno tako kot je on kao bojevnik proti usmiljenju in delovanju te vrste, bi ravno tako lahko rekla, da je njegovo gledanje, da je polž nekaj z muko pridobil, tud iluzija oz. navezovanje nase.

DylanDog wrote on 01.12.2003 at 09:40:46:


Tale je tud skor prehuda zame


Morda takole: naj bodo naša dejanja, dejanja ljubezni, pa vendar z razumevanjem in zavedanjem, kaj s tem storimo.

Al kaj??

Sicer ta trenutek nimam knjige pri sebi, ampak se nadaljuje na tak način :

Carlos je seveda želel dati polža nazaj na cesto, a mu je Don Juan rekel, da je usoda tega polža pač, da mu je en bedak prekrižal pot.

Jaz sem dojela ta odstavek kot, kako lahko vemo, kaj je za koga dobro ali slabo. Ne poznamo "cele" slike. Dejstvo je, da ne znamo opazovati, kaj šele, da bi vedeli stvari. Če je nekaj dobro zame ni nujno, da je dobro za npr. mojo prijateljico. Vedno sklepamo po sebi in mislimo, da je naša pot najboljša za vse. Kar ni res.
Ne veš kakšen je polžev namen, kakšno pot ima. In ker smo mi lahkomiselni - milo rečeno- in "vemo" kaj je dobro za polža, delamo gluposti.

Vse ima svoj namen...

Ravno včeraj sem razmišljala, če bi se vsak za sebe toliko energije porabil, kot jo za nekoga, ki mu "pomaga", bi bilo veliko boljše. Vsak bi moral na sebi delati.

Ampak, če je tko fino včasih mal pametovat, kakšnemu ki te posluša  

Pa saj tudi če kdo ko bajagi pomaga drugim in s tem pravzaprav pomaga predvsem sebi, ni s tem nič narobe. Samo paziti je treba, da se s pomaganjem drugim škoda ne naredi. Ali še boljše, da imajo morda kaj dobrega od tega.
Ker saj tista zgodba o ježu je ful srčkana, ampak s takim razmišljanjem se lahko na koncu znajdemo v situaciji, ko bomo napr. priče poskusu posilstva, pa si bomo rekli, "ah, saj to je njena življenska prizkušnja, morda potem več ne bo hotela imeti tipov, pa zato ne bo dobila sifilisa" , ali pa "če ji zdaj pomagam, ne bo imela priložnosti uporabiti karate znanja"

Tako da, ne posploševat, lepo po pameti in po srcu, pa bo vse o.k..

Sicer pa - kot Dylan pravi- je že vse vračunano - od tega, da pomagamo, ko ne bi smeli, do tega, da ne pomagamo, ko bi morali.
That's life.