titanic wrote on 11.12.2003 at 11:23:46:

se strinjam s tem, da lahko delno izbiramo kaj bomo poceli. ampak se mi zdi, da tisto kar na prvi pogled lahko zgleda "zanimivo" se ni nujno da je tudi koristno za nas. nekomu se zdi npr. zanimivo skocit v prepad, ceprav ne ve kasne so neprijetne posledice takega delovanja. na podlagi cesa se pol lahko odlocmo kaj je koristno pocet za nas v koncni fazi? kje dobit to informacijo? od vsevednega Boga?

hvala, jeliel

Ob vsem povedanem, se sedaj naprej sprasujem, kaksno bi bilo moje zivljenje ob ponovnem rojstvu, ce mi nesebicna pomoc, ter pozrtvovalnost najbljizjih, ter zdravstvenega osebja, res ne bi bila vsiljena. Zivljenje je viselo na nitki, nekajkrat je ze zacelo potovati po tunelu, vendar, na koncu tunela je bila tista svetla iskra, energija, ki mi je dala novo moc, ter voljo do zivljenja. Res da se je moc in volja zelo, zelo pocasi stopnjevala, preteklo je kar nekaj let do ponovne streznitve, ter ponovno vsiljene pomoci, brez katere, bi se ponovno znasel v tunelu. Vendar tudi vse to je bil namen, ki se je moral dogoditi, da je dusa prejela spoznanje, da edino fizicno zivljenje lahko zaznamuje osebo. Ob tem sem lahko hvalezen dusi, ki me je vodila, ceprav po zelo, zelo tezki poti do nesebicne ljubezni, ki sem se je ves cas zavedal, vendar se je nisem znal in mogel oprijeti.
In zato v takih in podobnih situacijah vsiljeno pomoc, lahko, ter tudi moramo sprejeti. Kot ze veckrat povedano, Bog nam ponuja taksne in drugacne preiskusnje, ponuja nam taksne in drugacne resitve, vendar ponovno ostaja preiskusnja na nas kaksno resitev ali pot bomo izbrali.
Dandanes ko opazujem hendekipirane osebe, ter se predvsem pred leti, ko sem zelo dejavno deloval v drustvu, kot tajnik, ter organizator raznih srecanj, dobrodelnih koncertov, me je kar zbodlo v srce, kako so nekateri mladostniki z objokanimi ocmi prosili svojce pomoci, ki bi jo z malce samokontrole, ter manjsega napora zmogli sami. Tedaj sem se zamisli, kje bi bil jaz danes, ce me takoj po nesreci, starsa ne bi postavila ob bok sestri in bratu, pri vseh fizicnih, ter tudi ostalih dejavnostih. Vendar konec koncev to je bila moja pot, starse sem sam izbral, kot tudi oni mene, da se ucimo, ter rastemo. Nekdo drug pa ima seveda tudi svojo pot. Vendar tu je sedaj kljucen dejavnik, koliko samozavesti premores, koliko si mocan v svoji dusi, ter ali se je vredno smiliti samemu sebi. Vsak se na trenutke smili samemu sebi, se predvsem ko si povsem na tleh. A vedno kot receno obstaja, nekaj oprijemljivega na kar se lahko navezes.
Malce sem se razprical, ter se malce nadaljeval zgodbo. Lep dan vam zelim

Quote:


http://alternativainformacije.com/2015/12/lazarev-opasnost-pomaganja-drugima/