titud wrote on 05.11.2003 at 14:34:32:
 

če so čustva primarna stanja (že samo tvoja razdelitev primarnih stanj bi lahko bila precej drugačna), potem so ravno tako kompleksna.

Recimo, meni se zdi čustveno stanje presenečenja bolj neko stanje, ki je podvrsta strahu, ravno tako kot je recimo stanje gnusa, neko podstanje stanja presenečenja in strahu - v bistvu so to stanja, katera, ki jih največkrat najdemo v medsebojni povezavi sama zase pa skoraj ne obstajajo. Zato lahko brez večjih težav tem stanjem dodam tudi čustveno stanje ljubezni (ki v mojem primeru z nobenim od teh stanj nima ničesar skupnega in je po mojem biološko vsaj toliko osnovna, kot strah).

Če vzameš čustveno stanje naklonjenosti ravno tako ni zajeto z nobenim od zgoraj naštetih stanj, niti v kombinaciji ga ni, pa je vseeno čustveno stanje. Potem je še stanje posesivnosti, ki je primarnejše od marsikaterega stanja, ki jih zgoraj naštevaš.

In po svojem bistvu so občutenja primarnejša od čustev: ko nekaj občutiš, še ne veš kaj je to.

titud wrote on 05.11.2003 at 14:34:32:


z zunanjo energijo delujejo od znotraj?

ne razumem

titud wrote on 05.11.2003 at 14:34:32:


hotel sem povedati, da ima ljubezen več skupnih točk s čustvi, kot ne (ljubezen mogoče ni čustvo, vsekakor pa je občutek)


titud wrote on 05.11.2003 at 14:34:32:


po moje vsaka stvar rabi energijo, da se godi in da je

če ni energije, ni ničesar.


uživaj!

titud wrote on 05.11.2003 at 16:15:02:


Ne vem, samo meni se zdi recimo ne zdi gnus nič manj kulturno pogojeno čustvo kot ljubezen. Se mi zdi, da si malo zabluzil, konec koncev ne obstaja biološko nič takšnega, po čemer bi lahko razlikoval med strahom in gnusom ali strahom in presenečenjem. . . (ločitev je šele naknadna in kulturno pogojena)

Seveda pa se strinjam, da je pojmovanje ljubezni kulturno pogojeno. Vendar sem prepričan, da ima ljubezen svoj izvor v nekem občutju in da primarno ljubezen je to občutje, ki ga sam opisujem kot glavno silo življenja (to zaradi česar življenje je), ki pa nima ničesar skupnega z religioznim pojmovanjem ljubezni (prej bi dejal, da z viteško romantičnim).

titud wrote on 05.11.2003 at 16:15:02:
 


občutek je nezamenljiv - vedenje pa vedno zaostaja za realnostjo

(najprej občutiš potem šele lahko razpravljaš)




uživaj!

Haj Little Starr  8)
Saj v tem je bistvo, ko se nečesa odpoveš, nisi vezan in te ne obremenjuje več. Ko se odpoveš - dobiš in imaš. Tako to deluje. Da mi je Bog namenil, pa mislim zato, ker vse kar dobim, srečam in naredim ima nek smisel,  da se nekaj naučim. Živimo na tem planetu, da se naučimo iz situacij, ki jih doživimo, nekaj naučimo (kot delamo izpit v šoli. Če ga ne naredimo, ga ponavljamo v težji obliki). To je moja predstava,  8)vidim, da imajo tu frajerji zelo različna mnenja in se zatikajo ob malenkosti, ki človeka mimogrede lahko odnesejo čisto na drugo temo in druga področja.  
Brez veze, da se sprašujemo, zakaj je to tako, če verjameš veš, če ne pa škoda časa za modrovanje, ker itak z intelektom tu ne moreš nič doseči. Ne moreš kar "naumiti". Ko enkrat človek pride do tega spoznanja sploh ne dela strašnih razprav o tem, ker je metanje časa stran. Potrebno je le živeti in uživati življenje in ga sprejemati takšnega kot je.  
Bog nam je dal stvari v uporabo, ne pa v last. Kaj pa s tem delamo, je pa naša stvar. Lahko tudi zamočmo.
Seveda brezpogojna ljubezen ni pogojena s časom ali prostorom. Če bi osebo ljubili samo v prostoru in času, bi to bil že pogoj. V drugih dimenzijah zavesti(če si jih zmožen doseči) ne moreš govoriti o omejenosti glede na čas in prostor.
Titud:
Ma ja, svidim, da me kdo šteka. O tem je ves štos. S tem, da si jaz osebe, katero bom brezpogojno ljubila nisem sama izbrala, če ne, bi si jo verijetno že prej. Ob pravem času, pride prava stvar in spet pravim, da ima Bog tu prste vmes, pa kokr čte to razumet.

Bardo_Thodol wrote on 04.11.2003 at 14:41:53:


Me zanima, koliko je resničnosti v tem tvojem ljubiti "kar tko"?

Biti kot sonce, hja, lepo ga imeti za vzgled, pa vendar če ljubiš zavestno, ne vem če v resnici ljubiš.  ???

Quote:

Vsak ve sam pri sebi najbolje, koliko ljubi in koga ljubi, zato o tem nima smisla razglabljati ali celo drugim soditi.

Ljubezni brez zavesti si resnično ne morem predstavljati.
Sem celo prepričan, da ni mogoča.

Brez-pogojnost tud po moje ni za pogojevat z ne-zavednostjo, ker to je že pogojevanje. Ljubezen ma tako biološke kot kulturne osnove, gre za princip gnezdneje enega  v drugim, pri čemer je tud kulturno strukturirano na zvedano in nezvedno. Kot rečeno, ljubezen je pretočnost   .

t wrote on 06.11.2003 at 09:15:41:


8) Don't be hard on yourslef, hočeš rečt?

Samo še vseeno ne razumem, kako se ljudje kr primerjajo npr. s Soncem in kr vedo, kaj se sonce ne sprašuje, čeprav niso Sonce.

Potem pa še trdijo, da ljubezen brez zavesti ni mogoča. Svašta.

Quote:

Jao, pa to s soncem je le metafora, prispodoba za lažjo predstavo.
Sonce ničesar ne misli, niti se ne zaveda, še manj pa (nas) ljubi. Sonce pač sveti in nas ob tem mimogrede in nevede greje.